Zgodbe iz Manile

Filipinci in njihov odnos do življenja

Španci so novo odkriti teritorij, arhipelag več kot 7000 otokov, v 16. stoletju poimenovali po svojem velikem kralju Filipu. Od takrat naprej prebivalce tega velikega otočja imenujemo Flipinci. Prišli so iz mnogih smeri in vsak v izolaciji svojega otoka izoblikovali posebno kulturo in način življenja. Pod prvo enotno vlado, špansko, pa se je oblikovala »skupna« filipinska kultura, ki kljub mnogim razlikam med narodi danes našteje tudi kar nekaj skupnih lastnosti. Vsem tem pa je osnova odnos do življenja in večni odgovorbahala-na na vse. Ta odgovor pomeni, kar bo pač bo oz. je filipinska različica nam bolj znanega que sera sera. Torej, uživajmo življenje takšno kot je in iščimo najboljše v vsakem danem trenutku. Prav zato se vsi Filipinci radi hecajo, smejijo, zabavajo na vse mogoče načine, ponorčujejo iz katerekoli situacije in samega sebe, hitro navežejo stike in z neko posebno filipinsko sproščenostjo stopajo iz dneva v dan. Radi imajo spremembe, nova poznanstva in so izjemno zvedavi. Vse to pa stoji vedno na trdni osnovi, ki je za Filipince družina. Družina je vedno prva in najpomembnejša v življenju vsakega Filipinca. S tem svojim sproščenim in vedno nasmejanim odnosom do življenja so Filipinci seveda tudi zelo zgovorni in se hitro razgovorijo z vsakim naključnim prijateljskim znancem. En nasmeh, kratek hec in že so tukaj pogovori, neprecenljivo deljenje izkušenj.

Mario

Pozen večer je, ko prispem v Manilo in ustavim prvi taksi, ki pripelje mimo letališča. Se zmenim, kam in že sem na poti proti hotelu. Voznik načne pogovor in me vpraša, če sem kar sama. Sama in osamljena, se pohecam. In že se smejiva. Vozniku je ime Mario. V pol ure vožnje med letališčem in hotelom mi pove zgodbo svojega življenja. Začne se z vprašanjem, od kod je doma. Iz Manile, se smeji.Zelo dobro govori angleško, kot večina Filipincev. Posledica kolonizacije? Tudi. A Mario mi pove, da je že kot otrok veliko komuniciral s tujci. S starši so živeli na enem od manilskih pločnikov in mati ga je vsak dan, od le nekaj let starosti naprej, pošiljala v osrednji park Manile, Rizalov park, da je prosil mimoidoče za denar. Ko sem bil majhen, sem bil rahlo okrogel, mi pove. Zato mi je veliko ljudi govorilo, da sem chubby (debelušen) in zanimalo me je, kaj to pomeni. Tako se je začelo z učenjem angleškega jezika. In nadaljevalo v šoli. Filipinci imajo namreč dober odnos do izobraževanja in radi svoje otroke pošiljajo v šole. Prav zato tudi precej visoka pismenost prebivalstva v primerjavi z ostalimi azijskimi državami! Mario mi pove, kako je spodbujal ljudi, da so mu dali denar. Plesal sem, se smejal in kovančki so deževali v kozarček… Ko je bil star komaj 6 let, mu je umrl oče. In leto kasneje je mati spoznala novega moškega, ki ju je odpeljal v svoj dom ven iz Manile ter omogočil Mariu lepo in mirno otroštvo v bolj čistem zraku. Kmalu po končani osnovni šoli pa se je vrnil v prestolnico svoje države, saj se je sprl z očimom in materjo. Najprej se je preživljal kot voznik trikolesnika na nožni pogon, nadaljeval s trikolesnikom na motorni pogon in pristal za volanom enega od taksijev, kjer je še danes. Ponosen je na svojo službo, a ima željo po več. Vpraša me, če v moji državi kdaj igramo loterijo in pove, da vztrajno svoj denar vlaga v filipinsko loterijo s prepričanjem, da mu bo enkrat uspelo. Pravzaprav mu je enkrat že. Pravilno je izbral 6 od 7 številk in zadel 20 000 pesotov (prbl. 350€). A kaj bi to, se smeji, ravno takrat sem bil tako zadolžen, da sem s tem zgolj poplačal svoje dolgove. In še vedno se smeji. Tako pač je, pravi. Bog mi je namenil pot in kar se zgodi, je prav. Kaj pa družina, ga vprašam. Kasneje, odgovori, a z vsaj petimi otroci!

Willie

Ogovori me, ko čakam, da pride mimo pravi jeepney. In potem zamudim kar nekaj pravih jeepneyev, kajti Willie ima tako kot vsi Filipinci, veliko za povedati. Začne se z vprašanjem o družini. O starših, sestrah, bratih, otrocih,.. Pri vprašanju o otrocih me Willie ponosno pogleda in reče, naj uganem, koliko jih ima. Tri, štiri, pet,…? Več? Devet! Široko se zasmeji in začne razlagati o otrocih. Najmlajša hči ima 15 let, najstarejši sin pa 31. Willie jih ima 55. Mi Filipinci imamo radi toliko otrok, kolikor jih pride. Ne razmišljamo o tem, kako bodo preživeli, kje bomo živeli, ampak smo veseli vsakega novega družinskega člana. Še posebej je ponosen na svoje hčerke. Ko bi ti vedela, kako lepe so, mi reče. In v svoji »utrujeni« denarnici išče fotografije. Le eno imam, mi pove. In ta je od tiste hčerke, ki je žal že pokojna, mi zaupa. Pri dvajsetih letih je težko zbolela in umrla. Ne mine dan, ko mu ne bi bilo hudo zanjo, a življenje teče dalje… Willie je skrben oče in zdaj tudi že dedek osmim vnučkom. Rad ima svojo družino in vesel je, da ga doma vsakokrat pričaka veliko ljudi. Vsi so pri meni, pove. Prostora je malo, a nam je zato lepše. Jaz pa garam cele dneve, da moja družina živi kar se da lepo! Willie se med pogovorom tu in tam dotakne moje roke. Ko vidi, da jo hitro umaknem, se opraviči. Joj, pravi, mi Filipinci se ves čas malo dotikamo, še posebej med pogovorom in radi opozarjamo nase z dotikanjem sogovornikov. Vem, da vam zahodnjakom to ni všeč, a si ne morem pomagati, mi pove. Mimogrede pogleda na uro in oba ugotoviva, da sva pozna za tja, kamor sva namenjena. Namreč, minutke kar bežijo. Zgodb pa ne zmanjka. Srečno, mi reče Willie. In ne pozabi name, ko boš razlagala ljudem o Filipinih. Doda še širok nasmeh in že sva vsak na svoji poti po opravkih…

Terso

Na prvi pogled plašen mi po prvih nekaj izmenjanih besedah na letalu proti otoku Palawanu hitro začne razlagati svojo zgodbo. Doma je iz majhne ribiške vasice, 12 ur vožnje z avtobusom iz Manile. V njegovi družini je osem otrok. Vsem otrokom je bila namenjena podobna življenjska pot. Starši so jih poslali v osnovno šolo, tik za tem pa je vsak prevzel delček poslov, s katerimi sta se ukvarjala starša. Terso je že kot učenec prvega razreda vse proste dni preživel na vaški tržnici, kjer je prodajal pridelke svoje mame in ribe, ki jih je ujel oče. S pomočjo ostalih bratov in sester. Trikrat na dan smo jedli riž s kakšno preprosto omakico, tu in tam koščkom ribe ali mesa. Vedno se je bilo treba boriti za hrano, kajti lačnih ust je bilo v družini precej. Živeli so iz dneva v dan, od sončnega vzhoda do zahoda. Terso se je v osnovni šoli navdušil nad izobraževanjem, bil zvedav in priden učenec, z veseljem prihajal v šolo in se najmanj veselil počitnic. Kajti počitnice so zanj pomenile delo. V želji po drugačnem življenju je po osnovni šoli šel s trebuhom za kruhom v Manilo. Začel z delom na cesti, kar mu ni šlo, ker je premalo močan, se poheca. In nadaljeval kot hišni pomočnik v vili bogatega Nemca, poročenega s Filipinko. Nemec je opazil pridnega in bistrega fanta, ki je rad povedal še kaj več, kot tistih nekaj osnovnih besed. Večkrat ga je zapletel v pogovor in spoznal otroka, željnega šolanja, drugačnega življenja… In mu dal priložnost. Ga poslal v srednjo šolo, sponzoriral vse dokler je ni zaključil in ga celo poslal naprej na fakulteto. Terso se je pridno lotil vsega in z uspehom zaključil šolanje. Se zaposlil v podjetju gospoda, ki ga je sponzoriral in postal nenadomestljiv. S svojim smislom za humor, odličnim znanjem angleškega jezika, dobrim znanjem, si je ustvaril življenje, o katerem sanjajo mnogi, ki pridejo v Manilo iskat boljše življenje, a nazadnje najdejo svoj dom na enem od pločnikov… Terso je ponosen na svojo življenjsko pot. Ponosen na svoje majhno stanovanje, hčerko edinko in ženo, na svojo službo. Vprašam ga, kolikokrat se še vrne domov v svojo vas. Mogoče vsaki dve leti, mi pove. Težko je, saj je Terso za svojo družino zdaj gospod in od njega marsikaj pričakujejo. In veš, še vedno dober del svojega zaslužka pošiljam domov. Kakršnokoli življenje Filipinec namreč živi, družina je vedno prva na vrsti. A zase si Terso želi poleg hčerke še največ enega otroka. Stroški so visoki pri našem načinu življenja, mi pove. Vpliv zahoda ali zgolj napredek?

Manila – kjer se v vse začne in vse konča

12 – milijonska prestolnica Filipinov je v očeh Filipincev pravi raj. Kraj, kamor si vsi želijo priti in za katerega verjamejo, da je tam življenje lepše, razkošnejše. Manila je kot najbolj nenavadna abstraktna slika. Je vse in je nič. Največja zbirka ljudi iz vseh mogočih kotičkov arhipelaga, ki so sem prišli z željo po boljšem življenju. Kajti Manila je tudi vstopna točka na Filipine. In izstopna za domačine. Skoraj toliko, kot je Manilcev, je tudi Filipincev, ki žive in delajo v tujini. Za mnoge je namreč Manila zgolj začasna postojanka, ki si jo izberejo v upanju, da jim uspe zapustiti svojo domovino in iskati srečo drugod. Redko kateremu Filipincu je Manila izvorni dom. Prav zato ima v sebi zgodb, kakršne so Mariova, Tersova in Willijeva, nešteto. Takšne zgodbe najdemo na pločnikih pod hoteli najvišje kategorije, ki se zvečer spremenijo v spalnice. Najdemo jih v bleščečih, modernih pisarnah najnovejšega predela mesta. V ogromnih spalnih naseljih v okolici središča in tudi v tistih najbolj preprostih lesenih hiškah ob obali in rekah… Manila seveda ne more ustreči prav vsem, ki pridejo sem iskat srečo. In je zato vedno bolj polna kontrastov. Je neizpodbitno najboljša točka za prvi vpogled v to širno otoško deželo vsakemu obiskovalcu. Ničesar ne skriva in ima dovolj vsebine za sestavljanko z nešteto koščki vseh mogočih barv in oblik.

Ajda Šter