Z avtom po Južni Afriki

6. februarja, 2014 12:05 | Objavil/a: | Komentiraj

Z avtom po Južni Afriki

Sedim v Addis Abebi v nekem barčku, se predajam opojnim kavinim napitkom in ostalim radostim Etiopije, nakar prejmem klic iz Slovenije. Glas na drugi strani me vpraša če sedim? Seveda, zakaj? Kaj pa če bi šel ti malo raziskovat Južno Afriko , mi pravi. Po kratkem razmisleku (1 sekunda) odgovorim, da lahko, edino vizo bo tu malo težje dobiti. Ni problema pravi, mi ti kupimo notranji let iz Addisa v Johannesburg, ti pa zrihtaš vizo. Nič lažjega, saj v Etiopiji je birokratski stroj izjemno učinkovit. Vse skupaj je mi je vzelo verjetno okoli 10 dni, da sem južnoafriške oblasti prepričal, da nimam slabih namenov in, da bom njihovo državo v dogovorjenem času tudi zapustil. Glavna težava je bila seveda v tem, da sem bil verjetno prvi Slovenec, ki je v Addisu pridobival njihovo vizo.  No kakorkoli že po desetih dnevih, je viza nalepljena, »notranji let« je kupljen, samo še na pot je treba. Poslovim se od družbe in naslednji dan poletim proti Johannesburgu.

Zanimivo, da nikoli nisem prav zares razmišljal o obisku JAR. Niti nisem vedel kaj dosti o njen razen tega, da je nevarno, da so imeli v preteklosti težave, da od tam prihaja Nelson Mandela ter seveda da bo tega leta tudi svetovno prvenstvo v nogometu. Splošne stvari, ničesar takega kar bi me vleklo tja. No še preden sem zapustil Etiopijo sem se bolj podrobno poglobil v državo in izvedel marsikaj, navdušenje in veselje ob obisku pa je bilo posledično toliko večje. Na letalu je vladalo zanimivo vzdušje saj je bilo ravno dan prej sestreljeno letalo Ethiopian Airlines v Libanonu, ko pa smo pristali v Johannesburgu je večini na letalu močno odleglo. Johannesburg je mesto z okrog 4 milijoni prebivalcev, slovi pa kot eno nevarnejših Afriških mest. Mit ali legenda? Bomo videli. Na letališču me pobere receptor hostla v katerem sem rezerviral sobo in dogodivščina se začne. Vožnja proti hostlu je zanimiva, vozijo po levi, prometa je ogromno, ceste dobre, okolica urejena,… nič kaj podobno predstavam o mestu. A kmalu se pokaže druga plat mesta. Okoli večine stavb so visoki zidovi, na njih žice z opozorilom, da skozi njih teče 40,000 voltov, varnostniki, napisi security in podobno. Vsekakor zabavno. No sprehod po centru mesta kasneje je minil brez težav, ravno tako kot tudi obisk Soweta, glavnega mesta upora proti aparthaidu. Soweto je najrevnejše okrožje mesta, z okoli 2 milijona prebivalci in popolnoma drug svet kot samo mesto. Tu se je mladina leta 1976 uprla belemu okupatorju in se začela boriti za pravice, za svobodo. A dogodki od takrat so za nami, Soweto pa je danes slikovito, kulturno umetniško mesto s prijaznimi prebivalci, ki se malo čudijo vsakemu belcu, ki se sprehaja tu skozi. Seveda ne sam ampak v spremstvu.

Čaka me težka odločitev. Ali grem od tu z avtom proti jugu ali pa iz Cape Towna nazaj gor. Odločim se za vlak do Cape Towna, saj naj bi bilo to ena izmed lepših poti z vlakom na celini, nato pa najamem avto in grem nazaj proti Johannesburgu. Zgodaj zjutraj vstanem, pred hostlom me že čaka taksi, ki me odpelje proti železniški postaji. Tam vlada popolni kaos, saj ni bilo elektrike, nobenih luči, računalniki ne delajo, karte ne morejo izdati in nas kar tako brez kart napotijo na peron, tam pa naj malo počakamo. Čez nekaj časa pride gospod in na vlak nalepi seznam potnikov in sedežni red. Pravi da kart ne rabimo, da bodo vse uredili kasneje na vlaku. Poiščem svoj prostor in pot proti jugu se začne. Sem v 4 posteljnem kupeju, sostanovalca kot izgleda zaenkrat še nebo, čaka pa me 30 urna in 1500km dolga pot proti Cape Townu. Spanje, sprehajanje po vlaku, gledanje skozi okno, fotografiranje, kava, hrana,… Potujemo skozi izjemno raznoliko pokrajino, od puščave, do gozdov, preko hribov, skozi mesta,… in tu se mi prvič pokaže tisti čar države. Njena raznolikost. Po približno 28 urah pridemo na obrobje Cape Towna, po prebranem sodeč enega najlepših afriških mest, ki leži ob vznožju mizaste gore in blizu rta dobrega upanja. Izstopim iz vlaka in poiščem taksi, ki me odpelje do hostla nekje v centru mesta.

Cape Town navduši takoj. Kot da sem zapustil Afriko in se znašel nekje v središču kakšne zahodne metropole. Urejeno, čisto, velike stolpnice, nakupovalni centri, polno ljudi, turisti,… zanimiva sprememba. Ustalim se v hostlu, spoznam nekaj popotnikov in skupaj začnemo raziskovati mesto. Imel sem precejšno srečo, da sem v Cape Town prišel ravno ko so na novem štadionu imeli otvoritveno tekmo. To je pomenilo, da je bilo v mestu ogromno ljudi, ki so z vuvuzelami razgrajali po ulicah. Super vzdušje se je nadaljevalo v noč, Cape Town pa je seveda znan po svojem divjem nočnem življenju. In ja res je divje. Jutro prinese nov dan in počasi moram ugotoviti kako bi prišel nazaj do Johannesburga. Najbolj svobodna je zagotovo, da najamem avto in se sam peljem na drugo stran države. Malce sprašujem naokoli kako in kaj, kakšen avto je primeren, koliko časa,… Pade odločitev. Najamem malo modro Kio Picanto s katero »naj bi« prišel nazaj gor. Preden zapustim Cape Town se z ladjo zapeljem na otok Robben, kjer se spoznam z bojem Nelsona Mandele in ostalih za pravice črnega prebivalstva, ter z gondolo na mizasto goro od koder se mi odpre res neverjeten pogled na cape Town in okolico.

Od CapeTowna do neznane vasice

Naslednje jutro prevzamem mojo Kio, prijazna gospodična, ki mi je predala ključe pa je bila prepričana da vem kako in kaj. V JAR vozijo na levi strani in to je bil prvi izziv s katerim sem se spopadel, saj sem moral zapustiti mesto. Zapeljem iz parkirišča in že v prvem križišču izgubljeno ugotavljam, da bo naslednjih nekaj dni prav zabavnih, saj sem se že na začetku naredil kar nekaj nevarnih manevrov na cesti. A konec dober vse dobro, spoznam se z pravili, navadim na napačno stran vožnje in pot po panoramski cesti do Rta dobrega upanja mine hitro. Nora pokrajina, visoki klifi, peščene plaže, fantastični razgledi in seveda ogromno možnosti za fotografiranje. Prispem do Cape Pointa, katerega je prvi z ladjo dosegel Bartolomeu Dias 1488 in ga poimenoval Rt Neviht, kasneje pa gre preimenujejo v Rt dobrega upanja, saj je odkrita pot v Indijo vlivala takrat ogromno optimizma. Danes je verjetno najbolj obiskana točka v državi, kar dokazuje množica turistov, ki se slika ob napisu in vzpenja do svetilnika na najvišji točki. Razumem množice saj je kraj res neverjeten. A stati tu še ne pomeni, da sem na čistem jugu Afrike, do tam imam še približno 200km vožnje in proti večeru že dosežem Cape Aghulas, ki je dejanska najužnejša točka Afrike in stik Indijskega in Atlantskega oceana.

Aghulas ni tako močno obiskan, srečam sicer nekaj popotnikov a niti približno se ne more primerjati z bolj znanimi točkami. Vasica, ki je danes tam izgleda kot da bi bila zapuščena a vendar je potovanje do tja nekaj posebnega. Ljudje namreč hrepenimo po iskanju naj, pa naj bo to najužnejša, najvišja,… No na najužnejši točki afrike je danes obeležje stika dveh oceanov, nekaj ladijskih razbitin in eden starejših še delujočih svetilnikov, ki je preurejen v muzej. Večer mine tako kot skoraj vsak večer na poti, ne sicer tako divje kot v Cape Townu ampak v bolj umirjenem vzdušju in klepetanju z ostalimi popotniki. Saj veste, tiste standardizirane debate o vsakodnevnih prigodah na poti. Zjutraj se odpravim na znamenito vinsko Route 62, ki teče mimo neštetih vinogradov vse do Oudtshorna. Pokrajina se spreminja iz kilometra v kilometer, od obdelanih kmetijskih površin, do vinogradov, neskončno ravnih cest, do hribov in kar je najbolje pri vsem tem je, da na cesti ni veliko prometa in mi omogoča varno ustavljanje praktično kjerkoli, s tem pa nešteto možnosti za fotografiranje.

V okolici Oudtshorna obiščem jame Cango, kjer se lahko odločiš za dva različna ogleda. Navadnega ali pa avanturističnega. Izberem drugega,to pa pomeni da naslednjo uri in pol preživim globoko v jami. Plazimo se po ozkih prehodih, včasih tako ozkih, da si niti ne predstavljaš kako boš prišel skozi, hodimo po vodi, plezamo, skratka drugačen ogled tipične kraške jame. Zanimivo. Od tam naprej nisem vedel točna kam in kako. V bližini je prelaz Swartberg, eden višjih in lepših v državi, a povsod piše da s takim avtomobilom to ni najbolj varno početje. Do sedaj sva se z modro raketo (po avtocesti gre z lahkoto 120km/h), kar dobro spoznala, včasih pa je treba z glavo skozi zid. Po nekaj kilometrih od skupno 27km je bilo konec asfaltirane ceste, začne se makedam, luknje v cesti, nepregledni ovinki, ozka cesta,… a na srečo sem bil eden redkih, ki so se na ta dan peljali preko. Približno 30 minut rabim da dosežem vrh 1583m visokega prelaza, na drugi strani pa se mi odpre neverjeten pogled na pokrajino in ozko sotesko skozi katero se bom spustil vse do malega mesta Princ Albert, ki leži na drugi strani prelaza. A ne ostanem v tem mestu, saj je še dovolj časa, da nadaljujem pot proti vzhodu. Po zemljevidih sodeč bo pot nazaj proti glavnim cestam kar dolga, saj čez ostale prelaze s tem avtom vsaj mislim da ne morem, zato nadaljujem po severni strani gorovja proti Port Elizabeth. Vožnja je zanimiva, popolnoma nič prometa, sam sem, tu in tam kakšna kmetija drugače pa samo jaz in neskončna cesta. Sonce počasi zahaja, v Afriki pa ni najbolj pametno voziti ponoči. V eni izmed brošur odkrijem, da je tu nekje v bližini nek hostel, a še vedno kakšno uro stran. Odpravim se tja, sonce pa že počasi začne zahajti za hribe. Barve okolice postanejo pravljične meni pa se nasmehne sreča in ob cesti opazim mlin na veter, ki je bil tam verjetno samo zato, ker sem se ravno v pravem trenutku pripeljal mimo, da ga fotografiram. Že skoraj v popolni temi pridem do hostla za katerega še danes nevem v kateri vasi je bil. Tokrat sam preživim večer saj tu ni nikogar drugega, kar pa po svoje tudi razumem, saj je malo izven poti.

Iz neznane vasice do gorovja Drakensberg ter počasi domov

Naslednji dan je cilj nekje na divji vzhodni obali, čaka me verjetno še en dolg dan. Cesta me vodi do Kynse in njenih peščenih plaž, pa potem skozi mesto Port Elizabeth do Port Alfreda, kjer sem svojo Kio še enkrat peljal na vzdržjivostni test. Namreč povsod ob morju so visoke sipine, le do njih je težko priti. Že ko misliš da si blizu pa prideš do zapore na cesti saj so bolj »elitni predeli« običajno zavarovani in enostavno ne moreš in ne moreš do obale. Potem ko probam kar nekaj izvozov od katerih noben ni bil pravi, le pridem do enega, ki me pripelje do obale. A pot ni bila enostavna. Polna jam, peska, avto nikakor ni namenjen za take ceste a se prebijem do sipin. Skočim ven in začnem z vzponom na najvišjo. Neverjetno, sipine tik ob Indijskem oceanu…

Cesta se nato premakne proč od morja, bolj v notranjost, v teritorij plemena Xhosa, ki živi na divji obali Južne Afrike. Želja je Coffe bay pot do tja pa izgleda povsem enostavna. Nekaj časa po glavni cesti do Durbana nato pa še 60 km do zaliva. Preprosto. A ni bilo. Ko sem prišel do križišča za Coffe bay je bila že skoraj tema, mislim si da nebo hudega saj je samo še 60 km. Kmalu pa se pokaže druga plat zgodbe, ki pa ni nikjer napisana oziroma ni nobenih opozoril. Cesta do tam je namreč katastrofalna, sem pa predaleč proč od kakšnega drugega pametnega mesta, kjer bi lahko prenočil. Kljub pozni uri se odločim da grem do prvotnega cilja. Z katastrofalno cesto mislim na luknje na cesti, ki me upočasnijo tako zelo da se vozim povprečno 15 km/h, kar pomeni da bom verjetno prispel že v trdi temi. Si predstavljate? Kjerkoli bereš, kogarkoli sprašuješ, vsi pravijo enako. Tu se ponoči ne vozi. A sedaj sem prepuščen usodi. Sredi ničesar, ponoči, sam,… se izgubljam in niti nevem točno kam sem namenjen. Strah se stopnuje, adrenalin narašča,… vozim tesno za enim starim golfom, tako, da vsaj malo vidim kje so luknje v cesti. Avto vidno trpi jaz pa upam, da bodo vsaj gume vzdržale. Niti predstavljati si ne upam, kako bi bilo menjati gume sredi noči. Prispem do oznake, ki mi kaže da je samo še 30km, sonce je že davno zašlo, tema je, meni pa za povrhu počasi tudi zmanjkuje goriva,… Prava shrljivka, ki pa ima srečen konec saj sem ob pol enajstih le prispel na cilj v Coffe Bay in poiskal prenočišče. To je bilo šele zabavno, saj je bilo vse zaprto. Potrkam pri prvem, zvonim pri drugem,… nič. A se mi nasmehne sreča in ena vrata se odprejo. Z olajšanjem in nasmeškom na obrazu sprašujem, če je kaj prosto. Lastnik me začudeno gleda in vpraša če sem nor? Zakaj? Ker se ob taki uri vozim po teh krajih. Sem obrazložil situacijo, ko pa je videl s katerim avtom sem prišel pa se je samo še smejal.

Zjutaj se še naprej zabavamo na ta račun, vidi pa se da pot do tu ni bila zaman. Coffe Bay je namreč zaliv nekje na sredini divje obale, daleč proč od uhojenih poti in pravi raj za tiste, ki iščejo nekaj miru. Kava tu ne raste, naj pa bi dobil zaliv ime po ladji, ki je nasedla v bližini in razstresla svoj bogat tovor kave. Lepa plaža, okrog zeleni hribi, številne možnosti za sprehode in prijazni ljudje. Vse kar rabim, da se malo spočijem pred nadaljevanjem poti.

Dokončno zapustim obalo in grem v notranjost proti gorovju Drakensberg. Še enkrat se spopadem z luknjasto cesto, tudi tokrat avto zdrži a podnevi je veliko bolj preprosta vožnja kot ponoči in kar hitro mine. Kmalu prispem do obronkov gorovja, se namestim v hostlu in odpravim na sprehod po vznožju gorvja hkrati pa se odločam kako in kaj v naslednjih dnevih. Možnosti imam mnogo, odločim pa se za 2 najvišji slap na svetu Tugello, ki v 5 padcih pade skupno 948m globoko. Da je bolj zanimivo se z potjo spopadem sam, kar brez vodiča saj mi v hostlu dajo preprost zemljevid, ki se izkaže za kar točnega. Prispem do izhodišča nato pa hodim in hodim in hodim, vse skupaj okoli 3 ure, da prvič uzrem svoj cilj. Pot je bila preprosta in zabavna, saj sem moral stalno prečkati reko, plezati po skalah, se vzpenjati po lestvah,… Vreme je tako kot že vse prejšnje dni sodelovalo in okolica se je prikazovala v najlepši luči. Po okoli 6 urah hoje sem bil že čisto pod slapom. Ko stojiš tam spodaj in veš da je vrh skoraj 1000 metrov nad tabo, ti enostavno zastane dih. Vrnem se in spet tik pred nočjo pridem nazaj do hostla. Še en lep dan.

Do Johannesburga in domov

Dnevi, katere mi je namenila ambasada v Addis Abebi, gredo počasi h koncu. Vse kar mi še ostane je pot do Johannesburga ter let proti domu. Vožnja mine hitro, saj je od tam naprej praktično samo še avtocesta. Medtem ko se vozim pa se spominjam zadnjih 16 dni, ki sem jih preživel tukaj. O tem kaj sem pričakoval in kaj sem dejansko doživel. Preden sem prišel sem imel nerealno sliko o državi, izkazala pa se je za eno lepših v Afriki. Prepotoval sem veliko afrike a tu je tako veliko stvari, takšna raznolikost, toliko možnosti, da sploh nevem kje bi začel in končal. Prepotoval sem majhen del države, za prihodnost mi ostane še veliko a teh 16 dni, 3500km, ki sem jih naredil z modro raketo, vse to mi nariše nasmešek na obraz vsakič ko se spominjam potovanja. Ko sem nekaj dni kasneje prišel domov, me spet pokličejo iz agencije, vprašanje pa ni bilo če sedim ampak čisto preprosto kako je bilo? Odgovor pa: Noro!

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije: ,

Blog napisal/a kreativntovarn

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.