Tropsko sadje

8. junija, 2020 14:21 | Objavil/a: | Komentiraj
Tropsko sadje

Tropsko sadje

Ko potujemo po svetu, je vedno eno od pomembnih doživetij pokušanje lokalnega eksotičnega, tropskega, nam manj poznanega sadja. Res je, da zadnja leta tudi v Sloveniji lahko kupimo veliko tega tropskega sadja, a pogosto je okus drugačen. Tropsko sadje je najbolje pokusiti tam, kjer zraste in tudi dozori (pomembno), zato priporočamo, da si lokalno tropsko sadje, na potovanjih privoščite čim večkrat. Zbrali smo nekaj zanimivih informacij o za nas bolj eksotičnem sadju, morda pa dobite tudi kakšno idejo za naslednje potovanje.

Ananas

Spada v družino ananasovk, v kateri je več kot 900 vrst. Je tropska rastlina večletnica z debelim steblom, okrog katerega ima razporejenih 30 ali več suličastih gladkih listov z bodičastimi robovi. Zraste do višine 1 m. Plodovi so običajno težki kak kilogram, lahko pa tehtajo vse do 5 ali več kg. Pokriti so z luskami v obliki nekakšne rozete (več cvetov iz osrednje »osi« – iz katerih nastane sladko meso). Zlatorumeno meso je zelo aromatično. Ananas je edina rastlina iz svoje družine, katere sadeži so užitni. Domovina ananasa je Južna Amerika. Tamkajšnji staroselci so ga imenovali »nana« oz. »anana« (oboje pomeni odličen sadež). Španci so ga poimenovali pina à pineapple. V Evropo ga je prinesel Kolumb, Španci so ga prenesli še v Azijo. Danes ga največ pridelajo države JV Azije, veliko ga konča v pločevinkah. Izjemno bogat z vitamini in minerali: vitamini E, B12, C + več kot 15 mineralnih snovi, encim bromelain – znižuje krvni tlak, razgrajuje obloge na žilah. Najboljši ananas smo jedli na Šrilanki ter v Tanzaniji.

Mango

Mango, znan tudi kot kralj sadja, pripada družini rujevk (Anacardiaceae). V Aziji ga gojijo že več kot 4000 let, njegova pradomovina pa je Indija. Portugalci so ga ok. leta 1700 odnesli v Afriko in Brazilijo. Gojijo ga v deželah s tropskim in subtropskim podnebjem. Mangovec je zimzeleno drevo, visoko 30m in več. Sadeži – mangi, so koščičasti in visijo z drevesnih vej na dolgih vejicah – pecljih ter se skoraj dotikajo tal. Obstaja več kot 1000 vrst manga, ki se med seboj razlikujejo po barvi in obliki. Sadeži so lahko zeleni, rumeni, oranžni ali rdečkasti. Običajno so rdečkasti na strani, ki je obrnjena proti soncu. Nekateri so okrogle oblike, drugi jajčaste, nekateri v obliki srca. Meso je oranžnorumeno, v sredini pa je velika koščica. Vsebuje veliko vode, tudi veliko vitaminov: provitamin A, B3, B5, B6, C in E, baker, mangan, magnezij, kalij in cink. Mango je dober tako svež, uporabljajo ga pa tudi pri pripravi številnih slaščic. Zelo znan je mangov chutney – podobno marmeladi a zelo začinjeno. Dober je tudi mangov sok, v določenih jedeh, kot priloga, dodatek, posušen, mangov prah (kot začimba), v jogurtovih napitkih, sladoledih. Najboljši mango smo jedli na Filipinih (tudi sušen) ter v Malawiju.

Avokado

Avokadovec je drevo iz družine lovorovk (Lauraceae). Izvira iz Srednje Amerike in Mehike. Vzgajali so ga že Azteki (uporabljali že pred 7000 leti, kasneje prav gojili). Kasneje so ga Španci (Cortez – očaral ga je okus) in Portugalci predstavili ostalemu svetu. Beseda je izposojena iz azteške besede ahuacatl (Azteki so verjeli, da ima afrodizično moč). Avokadovec zraste do 20 m visoko, ima suličaste liste, zeleni plodovi so hruškaste oblike in merijo 5 – 20 cm v dolžino. Težki so od 10 dag do 1 kg. Avokadovec raste le v tropskem in subtropskem pasu. Plodovi (uvrščamo jih med sadje), ne dozorijo na drevesu – na tla padejo trdi in so zeleni ter nezreli. Na tleh zelo hitro dozorijo. Velikokrat pa jih nezrele oberejo kar z drevesa, ko dosežejo pravo velikost. Vrste avokada razlikujemo glede na barvo lupine (različnih zelenih barv, lahko tudi že skoraj črna), lupina je lahko gladka ali hrapava in nagubana. Meso zrelega avokada je kremasto, rumene ali zelenkasto rumene barve. Je eden najbolj hranljivih sadežev, ima do 30% nenasičenih, koristnih maščob, veliko beljakovin, kalija ,folne kisline, vitaminov A,E,B2,B5,B6 in C. Je lahko prebavljiv. Uporabljajo ga tudi v kozmetični industriji (milo, kreme, olja…). Dobro je kupiti zrel sadež, sicer ga pustimo dozoreti. Receptov za pripravo je nešteto. Največkrat se je sveže, kot namaz na kruhu, različne omakice, v solati, polnjen avokado, avokadova juha. Najboljši avokado smo jedli v Mehiki in Peruju.

Kokosev oreh

Kokosova palma je ena najpomembnejših kulturnih rastlin v tropskem pasu. V Indiji ji pravijo drevo, ki nudi vse za življenje, v maleziji drevo tisočih rab, na Filipinih pa drevo življenja. Domovina kokosove palme je nekje na južnem Tihem oceanu, ali v JV Aziji. Danes raste na obalnih območjih dežel ob ekvatorju. Najbolje uspeva na peščenih tleh v bližini morja. Zraste do 30m visoko, na vrhu ima šope več metrov dolgih listov. Najbolje obrodi med 15 in 50 letom starosti, ko vsako leto na palmi zraste celo več kot 75 orehov, katere obirajo spretni plezalci na palme (na Tajskem imajo celo šole zanje). Palma dočaka tudi do 100 let, kokos plava na morski gladini (majhna teža). Od cvetenja do končne kalitve kokosovega oreha včasih minejo tudi tri leta. Medtem se tekočina v nezrelih orehih spremeni v sočno belo meso. Sadež je na drevesu zaščiten z zeleno, vodoodporno voskasto lupino, ki obdaja porozno, vlaknasto plast. V sredini je trda koščica – kokosov oreh, ki ga sestavljajo trda lupina, kokosovo meso in kokosova voda. Odpiranje oreha = trd oreh. Najbolje: skozi eno od treh kalilnih vdolbin – najtanjšo, spustimo ven vodo, nato kokos razbijemo s kladivom.  Pri kokosovi palmi je uporabno VSE! Posušeno meso sadeža za moko ali kosmiče. Maščobo stisnejo iz mesa. Kokosova voda je pitna in zdrava. Vse to uporabljajo v azijski kuhinji, tako za sladke kot slane jedi. Kokosovo olje tudi v kozmetični industriji. Listi kokosove palme so uporabni za pletenje košar, klobukov in preprog, prekrivanje streh, steblo kot gradbeni material ali kurivo. Korenine v zdravstvu ali kot barvilo. Vlakna, ki obdajajo oreh, so idealna za vrvi, preproge, predpražnike… Če v orehu klokota, je svež. Vsebuje vitamine skupine B, E, železo, cink, selen, baker, folno kislino, fosfor, maščobe, beljakovine, ogljikove hidrate. V tropskih krajih prav povsod radi pijemo sveže odprt kokosov oreh.

Banana

Bananovce se goji več ali manj zaradi njihovih sadežev. Ker so bananovci visoki, se jih pogosto zamenja za drevo. V resnici pa je rastlina s steblom, ki zraste med 2 in 8 metri in z listi vse do 3,5 m. Sadiki se reče pseudostem in vsak pseudostem proizvede mnogo sadežev preden umre in ga zamenja novi pseudostem. Sadež banana raste v visečih skupinah/snopih s stebla z do 20 sadeži na skupino in 3 do 20 skupinami na rastlino. Vse viseče skupine/snopi banan lahko tehtajo od 30 do 50 kg z ene rastline. Sadeži imajo povprečno 125 g, od česar je 75% vode in 25 % suhe snovi.vsak sadež ima olupek in znotraj meso. Ponekod v Aziji skuhajo/spečejo tako lupino kot meso. Banane so bogat vir vitamina B6, C in kalija. Banane goijo v najmanj 107 državah. Uporablja se na mnogo načinov. Sveža v napitkih, sladicah, kot sadež, posušena kot čips, moka, kuhana ali pečena v raznih jedeh – juhe, curry, omake… Divje banane imajo velika semena, kulturne rastline pa ne. Največ banan pridela Indija (16,8 mio ton), za njo Brazilija in Kitajska (s po prbl. 6,5 mio ton). Nekaj vrst banan: embul (kratke, debele, rumene), kolikuttu (malce daljše, zelenkaste), anamalu (dolge in ozke, rumene), seen kesel (zelo kratke, zelenkaste), rathambala (rdeče, srednje velike), embon (srednje, rumene). Izvirajo iz indo – malezijske regije, prišle do Evrope v 10.stol. n. št. V 16. stol. So jih Portugalci prenesli v J Ameriko iz Z Afrike.

Papaja

Papaja je doma iz Srednje Amerike, ime izhaja iz karibske besede apapai. Španski osvajalci so jo raznesli drugod po svetu. V 16. stol. so jo odpeljali na Filipine. V družini papajevk je prbl. 75 vrst in rastejo v tropskih predelih. Vse so olesenela zelišča z deblom brez vej in ne drevesa. Rade imajo vlažno in toplo podnebje, zrastejo med 5 in 10 m visoko. Deblo je votlo, listi so spiralasto porazdeljeni le na vrhu rastline, nekoliko spominja na palmo. Danes gojijo po svetu ok. 50 vrst papaj. Sadeži različnih vrst se razlikujejo po obliki, barvi in velikosti. Dolge so od 10 pa vse do 80 cm. Največje tehtajo tudi do 10 kg. Lahko so hruškaste, okrogle, poldogovate ali jajčaste oblike. Lupina je neužitna, med rastjo zelena, nazadnje rumena ali oranžna, kot tudi meso sadeža. Meso je lahko tudi močnejše oranžno rdeče barve. V sredini je ogromno majhnih črnih okroglih semen. Odlična je surova, lahko pa tudi pri pripravi sladic, napitkov, marmelad, chutneyev, kot priloga mesnim jedem, ribam, morskim sadežem. Ko jo prerežemo, jo je treba hitro porabiti. Ima ogromno provitamina A, vitaminov B5 in C. Vsebuje encim papain, ki ima podobno lastnost kot bromelin v ananasu. Beljakovine razgrajuje v aminokisline, zdravi bolezni pomanjkanja beljakovin, krepi srce in ožilje. Svežo papajo najrajši jemo pokapano z limeto.

Zmajev sadež (pitaja)

Pitaja je sadež nekaj različnih vrst kaktusa (družina cactaceae), ki izvirajo iz Južne in Srednje Amerike. Evropski raziskovalci so ga predstavili preostalemu svetu in še posebej veliko ga gojijo azijske države v tropskem pasu. Zmajev sadež se imenuje zaradi zunanje podobe živo roza ali rumene barve in tipičnih »lusk«. Rastlina je plezajoči kaktus, ki hitro raste in lahko so rastline posajene tesno ena ob drugi. Ko je rastlina dovolj velika, zacveti in čez 30-50 dni obrodi sadeže. Ena rastlina lahko obrodi tudi 5-6x na leto. Prenese do 40°C. Posamezen sadež tehta med 150 in 600g, tudi do 1 kg. Poznamo tri vrste sadežev pitaya: roza lupina in belo meso, roza lupina in živo roza meso ter rumena lupina in belo meso. Meso je polno drobnih črnih semen, ki spominjajo na semena kivija. Zmajev sadež zelo ugodno vpliva na prebavo, ima veliko vitamina C in kalcija. Najlažje ga jemo z žlico. Sadež prerežemo na pol (lupina je mehka) ter ga pojemo z žlico. Najbolj slasten okus ima sadež z roza lupino in živo roza mesom (ko ga pojeste, ne pozabite pogledati svojega jezika v ogledalu). Najboljše smo jedli v Indoneziji.

Jackfruit (nangka)

Jackfruit je vrsta drevesa družine murv (Moraceae). Sadeže oz. drevesa gojijo v J, JV Aziji in S Avstraliji, pa tudi na Havajih, v srednji in V Afriki, Braziliji, Surinamu ter na nekaj karibskih otokih. Angleško ime jackfruit izvira iz portugalskega jaca, kar pride iz malalajskega chakka. Jackfruit je največji na drevesu zrastel sadež na svetu. Le redko ima sadež manj kot 25 cm v premeru. Tudi zelo suho, ozko drevo (ok. 10 cm premer stebla) lahko nosi ogromne sadeže. Sadeži lahko dosežejo 40kg in do 90cm dolžine ter do 50 cm polmer. Sladka rumena vlakna okoli semen so prbl. 3 – 5mm debela in imajo okus podoben ananasu ampak blažji ter manj sočen. Drevo obrodi sadove 3 leta po zasaditvi. Arheološke najdbe so odkrile, da so sadež v Indiji gojili že 3 do 6000 let nazaj. Prav tako je dokazano, da je indijski vladar Ashoka Veliki podpiral in spodbujal gojenje raznih sadežev, vključno z jackfruitom. Sadež ima specifičen okus, a je zelo priljubljen po svetu. Neodprt sadež ima lahko neprijeten vonj po gnijočih čebulah. Pred pripravo si mnogi naoljijo roke, kajti v sadežu je lepilu podobna tekočina, zmes. Izven originalnih držav se jackfruit najde v konzervah, v sirupu ali zmrznjen. Prav tako v obliki čipsa. Svež se dobi le na tržnicah držav, kjer uspeva. Les drevesa uporabljajo za izdelavo mnogih glasbenih instrumentov. V Indoneziji iz lesa izdelujejo glasbilo gamelan, v Filipinih čolne, marsikje pohištvo. Sadež se lahko uživa tako mlad kot zrel, kuhan ali svež. Semena pa lahko kuhana oz. pečena, kot fižol in imajo podoben okus kot kostanj. V državah izvora jackfruit uporabljajo v mnogo jedeh: zelenjavnih, slaščicah, omakah, curryih, pudingih, chutneyih, marmeladah. Nam je jackfruit najljubši v curry omaki kot priloga k rižu.

Durian

Durian je sadež drevesa reda Durio, ki pripada družini Malvaceae (kamor spada tudi hibiskus, okra, bombaž). v JV Aziji poznan kot »kralj sadja«. Znan je po svoji velikosti, specifičnem vonju in po mogočni, s trni posuti lupini. Sadež zraste do 30 cm v dolžino in do 15 cm v premer. Navadno tehta od 1 do 3 kg. Je podolgovate ali okrogle oblike, barva lupine od zelene do rjave, meso temno rumeno do rdeče barve, odvisno od vrste. Značilen je poseben, močan vonj sadeža, celo ko je lupina še nedotaknjena. Ponekod je ta vonj stmatran kot dišeč, spet drugje kot premočen in žaljiv. Prav zaradi tega vonja je durian celo prepovedan v nekaterih zgradbah, kot so hoteli in javna prevozna sredstva v JV Aziji. Durian izvira iz območij današnje Malezije in Indonezije. Zahodnemu svetu je znan prbl. 600 let. Prepoznanih je 30 vrst Durio, od katerih jih najmanj 9 proizvaja jedilno sadje. Drevesa durian so visoka, zrastejo med 25 in 30 m z zimzelenimi listi, eliptičnimi in dolgimi od 10 do 18 cm. Drevesa cvetijo in obrodijo sadove dvakrat ali celo samo enkrat na leto. Tipično drevo lahko obrodi 4 do 5 let po zasaditvi. Ime durian pride iz Malayske (Indonezija, Malezija) besede duri, ki pomeni trn. Vsak sadež je razdeljen na 5 razdelkov, v vsakem je ogromno rjavo seme, pokrito z kremastim rumenim mesom. Njegov vonj (in okus) primerjajo tudi s kanalizacijo, bruhanjem, vonjem dihurja,… Lastnosti sadeža: ogrevalne lastnosti – segreje telesno temperaturo, naj ga ne bi uživali skupaj s kavo in alkoholom, Indonezijci verjamejo v afrodizične lastnosti. Če pade človeku na glavo, lahko povzroči številne poškodbe, saj je težek in ima ostre trne (nošenje čelad pri nabiranju). Živali zavohajo durian na skoraj en km. Prav tako je durian okusen tudi za živali. Priprava duriana: v mnogo slaščicah, sladoledu, šejkih, v curryu, z zelenjavo, kot zelenjava… jedo tudi durianova semena. Ima tudi zdravilne lastnosti, vsebuje veliko sladkorja, vitamina C, kalija, aminokislin, maščob. Durian vam je lahko všeč ali ne, vmesne poti skorajda ni. Priporočamo!

Rambutan

Rambutan je srednje veliko tropsko drevo in prav tako je ime za sadež tega drevesa. Domovina je JV Azija. Je v sorodu z ličijem, longanom in mamoncillo. Indonezijsko rambutan pomeni dlakast oz. dlakast sadež zaradi zunanje podobe sadeža. Drevo je zimzeleno in zraste med 10 in 20 m. Listi so dolgi med 10 in 30 cm. Cvetovi so majhni. Drevesa so lahko moška (na teh ne zrastejo sadeži) ali ženska ali obojespolna. Sadeži so dolgi od 3 do 6 cm, največ 8 cm ter široki med 3 in 4 cm in so skupaj v skupinah po 10 do 20, ohlapno visijo z drevesa. Usnjata koža je rdečkasta in pokrita z mesnatimi upogljivimi bodicami à ime rambutan. Meso sadeža je prosojno, belkasto ali rahlo roza barve s sladkim in rahlo kislim okusom. Znotraj je seme, ki je svetleče rjavo in dolgo prbl. 2 cm. Seme je rahlo strupeno če ga pojemo surovega, kuhano ali pečeno pa je ok. Rambutan je popularno vrtno sadno drevo ter eden bolj znanih sadežev v JV Aziji ter precej razširjen povsod po tropskih krajih. Največ ga proizvede Tajska. Navadno se prodaja svež, pa tudi v marmeladah in želejih ali konzerviran. Drevesa obrodijo dvakrat letno. Od cvetenja do sadja mine 90 dni ali več. Sadež je najprej zelen in kasneje rdeč. Cvetovi rambutana so zelo privlačni tudi za žuželke, še posebej čebele… Odpremo ga tako, da zarežemo v lupino, nikoli sadeža ne prerežemo, odpremo in pred nami je rambutan. Najboljši rambutan smo jedli na Sulawesiju, v Indoneziji.

Mangosteen (mangostan)

Mangostan je tropsko zimzeleno drevo, doma iz Sundskih otokov in Molukov (Indonezija). Drevo zraste od 7 do 25m. Sadež je temno rdeče ali vijolične barve, ko je zrel. Meso, ki se ga lahko je, je sladko in kremasto, nekako citrus priokus in prav tako priokus breskve. Nobene zveze nima z mangom. Posebno zanimivo je to, da začne poganjati sadeže šele v starosti 15 let. Sadež je najprej rdečkasto rjave barve, z zorenjem pa se spreminja v vijolično barvo. Ko dozori, je lupina vijolične barve, dokaj trda in vsebuje snovi, ki odganjajo mrčes. Sredica sadeža je užitno belo meso, kremasto in sladko, oblikovano kot olupljena mandarina. V kosih belega mesa se lahko nahajajo semena, ki pa niso užitna. Paziti je treba na škrlaten tintast sok, ki ga vsebuje zunanji vijolični del sadeža, saj je kot barvilo in ga je skoraj nemogoče spraviti z blaga. Sredica ima sladek in svež okus, ki spominja na slive in zelo diši. V 19. stol. ga je kraljica Viktorija razglasila za svoj najljubši sadež. Mangosteen vsebuje polifenole, ki so zelo učinkoviti antioksidanti. Prav tako se v njem nahajajo polisaharidi, ki so prav tako zdravilni. Mangosteen je zares odličen, le veliko dela je z odpiranjem in veliko odpadka. Najbolje ga je kupovati v sezoni, ko so cene nizke. Izven sezone je tudi v tropskih krajih precej drag.

Sirsak (soursop, graviola ali bodeča anona)

Graviola izvira iz Srednje in Južne Amerike. Znan je tudi kot graviola ali guyabano. Gre za bodičast zelen sadež nepravilne oblike, ki lahko tehta tudi več kot 1 kg in ima zrel v notranjosti snežno belo meso ter črna semena. Najbolje uspeva v tropskem okolju. Odličen je, če mesu odstranimo semena in to meso zmiksamo v sok. V zadnjih letih je sirsak znan tudi kot zelo uspešno alternativno zdravilo za mnoge težke bolezni (tudi nekatere oblike raka). Na tržnicah so sadeži pogosto že zelo mehki in rahlo črno obarvani od zunaj, a to je vse v redu. Če je sadež trd, ga bo potrebno še dolgo mediti. Sirsak ima v svoji sestavi celo paleto vitaminov ter zdravilnih mineralov. Okus sadeža je žlahten in rahlo kiselkast, težko opisljiv. Najboljšega smo jedli v Indoneziji. Najlažje je naročiti sveže zmiksan sirsakov sok.

Salak (snake fruit)

Salak je eden bolj nenavadnih sadežev. Raste na istoimenski palmi, a ne kot večinoma sadeži na vrhu drevesa, pač pa spodaj, tik nad zemljo v snopih. Imenuje se kačji sadež zaradi zunanje lupine sadeža, ki spominja na kačjo kožo. Lupina je rjave barve, meso krem barve. Meso je zelo čvrsto in razdelitev mesa v sadežu spominja na stroke česna. Salak oz. kačji sadež je odličen vir železa, kalcija ter vitamina C. Večinoma salak ljudje uživajo svež, ne kot del jedi ali marmelade. Najbolj je razširjen v Indoneziji in iz Azije tudi izvira.

Beli (bel)

Bel je drevo, jablana, ki naravno raste samo na hribih in planotah srednje in J Indije, J Nepala, Myanmara, Pakistana, Bangladesha, Vietnama, laosa, Sri Lanke, Kambodže in Tajske. Gojijo pa ga po celih deželah. Tako drevo, kot sadež se imenujeta beli. Drevo zraste do 18 m visoko in ima trnje ter dišeče cvetove. Nosi sadje z lesnato lupino, ki ima 5 do 15 cm v polmeru. Včasih je lupina tako trda, da je sadež potrebno odpreti s kladivom. Ima veliko semen znotraj gostega in aromatičnega mesa. Sadež se je svež ali posušen. Sok se stisne in osladi za napitek, podoben limonadi. Sadež se nareže preden se posuši. Sadež uporabljajo v ajurvedi za zdravljenje parazitov, driske, suhih oči in prehlada. Zelo je učinkovit pri kroničnem zaprtju. Iz njega izdelujejo beli kremo, beli sok in slaščice. Ker sadež beli na prvi pogled ni tako impresiven, ga je težko prepoznati, a vredno poizkusiti.

Custard apple (sirikaja, sladko jabolko, tudi Budina glava)

Sirikaja je vrsta, doma iz tropskih predelov Amerike. Je delno zimzeleno drevo ali grm, doseže med 6 in 8 m. Listi so enostavni, dolgi od 5 do 17 cm in 2 do 5 cm široki. Cvetovi so skupaj v skupinah od 3 do 4, vsak cvetek je širok od 1,5 do 3 cm. Sadež je navadno okrogel ali ovalen in izgleda rahlo podoben storžu ali artičoki. Ima med 6 in 10 cm v polmeru in tehta od 100 do 250g. Meso sadeža je užitno, bele ali belo rumene barve in spominja ter ima okus kot custard/sladka bela omaka (spominja na vanilijev puding). Semena so raztresena po mesu sadeža, trda in svetleča, dolga od 1,2 do 1,8 cm. Ima veliko semen, zato jih opice ne jedo. Iz njega izdelujejo kreme, slaščice, sok. Ni zelo pogosto naprodaj, še posebej odličen pa je sok iz tega sadeža.

Wood apple (leseno jabolko)

Wood apple je doma v Indiji, Pakistanu, na Sri Lanki ter v JV Aziji vse do Jave. Majhno drevo, ki zraste do 9m visoko, deblo z ostro skorjo. Sadež ima premer med 5 in 9 cm in je lahko sladek ali kisel, ima zelo trdo lupino, katero je težko odpreti. Notri je lepljivo rjavkasto meso z majhnimi belimi semeni. Sadež se uživa zmešan v pijačah in v sladicah ali v marmeladi ali se uživa kar svež. Lupina sadeža se lahko uporabi kot skledica, les drevesa za razne namene – tesanje. Liste drevesa hindujci pogosto puščajo v templjih, jih ponudijo bogovom. Iz mesa sadeža izdelujejo tudi milo in lepilo, ki je zelo močno. Prav tako lahko iz sadeža naredimo barvo in pa iztisnemo olje. Sadež ima veliko vitamina A, vitaminov B in riboflavin ter nekaj vit C. Že dolgo časa se sadež uporablja v medicini (še bolj kot hrana), še posebej za prebavne težave (driska). Nekajkrat smo pokusili sok iz wood appla na Šrilanki in v Indiji. Okus je trpek, a zdravilni učinki so opazni hitro.

Guava

Ima temne liste eliptične oblike. Sadeži so navadno okrogli ali rahlo eliptični ter na zunaj zelene barve, lahko pa so tudi drugih barv. Sadež ima od 3 do 10 cm polmer, tanko in delikatno lupino. Meso je vse od bele do oranžne in rdeče barve. Meso je kremasto in ima majhna trda semena ter močno aromo, ki je težko opisljiva. Meso je osvežilno. Cel sadež je užiten, najbolj sladko meso je v sredini sadeža. Užitna je tudi lupina, a je navadno odstranjena. Uporabljajo jo svežo, v sladicah, želejih, marmeladah, sokovih, tudi čaj. Zelo popularen je sok iz guave. Guava ima ogromno zdravilnih sestavin, veliko vit A in C, omega-3 maščob in veliko vlaknin. Prav tako veliko mineralov, magnezija, kalija. Vsebujejo tudi veliko antioksidantov. Guava se precej uporablja tudi v medicini za različne bolezni (tudi rak). Listi guave se uporabljajo kot zdravilo za diarejo. Nam je najbolj všeč guava z rožnatim mesom. Zelo je pomembno, da je sadež zrel.

Karambola (zvezdni sadež)

Domovine karombole so India, Indonezija in Sri Lanka. Drevo ima dolge liste (do 50cm), rožnate cvetove, drevo zraste do 5m. Ne potrebuje veliko sončne svetlobe. Sadež, karambola, najbolj znan kot zvezdni sadež, tudi kot coromandel gooseberry, kamranga ali petprstni in je zlato rumen do zelenkast. Ko ga prerežemo, pokaže 5 krako (včasih 6 ali 7 krako) zvezdno obliko. So hrustljavi in imajo rahlo kiselkast ali sladkast okus. Sadeži so dober vir vit C. Semena so majhna in rjava. Obstajata dve varianti sadežev – kiselkasti ali sladki. Sprva je sadež zelen, nato postaja rumenkast. Sadež ima veliko soka, nekateri iz njega delajo vino. Pogosto je sadež v dekorativne namene zaradi oblike. Zelo pomembno je, da uživamo zrelega. Nezrel je zelo trpkega okusa.

Pasijonka (marakuja)

Domovina je J Amerika, veliko pa jih pridelajo povsod po svetu v tropskih krajih. Sadež je okrogel ali ovalen, rumen ali temno vijoličen na zunaj ko dozori. Meso je mehko ali trše, sočno z mnogo semeni. Sadež gojijo ali za sok ali za jesti, sok pa velikokrat dodajo drugim sokovom zaradi specialne arome. Obstajata dve vrsti pasijonk in sicer se razlikujeta po barvi, svetlo rumena, znana kot zlata pasijonka. Temno vijoličasta je manjša. Pasijonko uporabljajo v sadnih solatah, sok je dober sam po sebi. Pa v slaščicah, sladoledu, želejih, moussih, omakah, sirupih, pitah… iz semen ponekod stiskajo olje. Vsebuje veliko vitaminov C, A, B2. B3 ter železa in fosforja. Pasijonko najlažje jemo tako, da jo prepolovimo in sluzasto vsebino posrkamo ali postrgamo z žličko. Zelo okusne so pasijonke v Mehiki in priložnostno kjerkoli po svetu, da so le zrele.

Facebooktwitterpinterestmail

Značke:

Kategorije: , ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.