Indonezija skozi zgodbe Indonezijcev – Iwan

Prvo srečanje, Medan – Sumatra

Iwana sem spoznala nekaj let nazaj, ko sem s prvo skupino prispela na letališče v Medanu, na indonezijskem otoku Sumatra. Ko sem pred prihodom spraševala sumatrijske sodelavce, kdo me čaka na letališču in če bo vse v redu, so mi rekli, naj ne skrbim, saj bo tam Iwan. Najprej sem pomislila, Iwan v Indoneziji? Iwan uredi vse, mi pove sumatrijski sodelavec. Super, si rečem in zaupam občutku, ki mi pravi, da bo res vse v redu. Prvo potovanje s skupino nikoli ni enostavno. Ko pristanemo v Medanu, uredimo indonezijske vize in poberemo prtljago, odpremo vrata iz osvežilne klime letališke zgradbe na vroč in soparen večerni zrak Medana. Za ograjo blizu vrat čaka nekaj Indonezijcev. Med njimi izstopa visok možak s toplimi rjavimi očmi in širokim nasmehom. Takoj, ko me zagleda, stopi proti meni in reče, da sem gotovo Ajda. Seveda, ti pa si verjetno Iwan, odgovorim. Brez lista papirja ali kakšne tablice, ki so ponavadi pomembne pri sprejemanju skupin na letališčih. A kmalu pomislim tudi na to, da smo bili pravzaprav edini turisti na tistem letalu iz Kuala Lumpurja. Ob tistem prvem stiku sem imela za Iwana en kup vprašanj. Pa mi reče, naj ne skrbim, da je vse pod kontrolo in da se bova v hotelu usedla s kavico ter poklepetala. Kavica ob 10h zvečer? Kasneje sem spoznala, da je to za Iwana nekaj popolnoma normalnega. Kavico sva popila in takoj sva se razumela, kot bi se poznala že celo življenje. Zdaj pa spat, kajne, me vpraša Iwan na tisti topel večer. Ah kje, daj mi povej, kje imajo najboljši nasi goreng v bližini! Nasi goreng? Z lahkoto! Ni mi le pokazal, kje to je, ampak je šel kar zraven. Že sva imela dve skupni točki. Slastna indonezijska hrana in aromatična kava.

Kdo je Iwan?

Iwan je Indonezijec, doma iz Medana na Sumatri. Šteje nekaj čez 50 let in pripada severno – sumatrijskemu ljudstvu Batak. Po veroizpovedi je, tako kot večina Batakov, kristjan. Najbolj me je zanimalo, od kod njegovo ime. Iwan je namreč dokaj nenavadno ime za Indonezijca. Povedal mi je, da so imeli v časih njegovega otroštva v vasi njegovih staršev poljskega misijonarja, ki je rad staršem predlagal imena za novorojene otroke. Tako je on postal Iwan. Ne morem si predstavljati, da bi mu katerokoli drugo ime bolj ustrezalo. Iwan se je v času šolanja preselil v milijonsko »prestolnico« Sumatre, Medan. Tam je po končanem šolanju tudi začel iskati srečo v poklicnem življenju ter se nazadnje našel v turizmu. Odprl je lastno turistično agencijo in začel ponujati storitve po Sumatri. Ker je Sumatra turistično precej neoblegana, se je Iwan trudil na vse pretege, delal dneve in noči, da je lahko preživel svojo družino. Trud je bil kmalu poplačan, saj so se k Iwanu stranke začele vračati, hitro pa se je tudi širil glas o njegovi agenciji. Sama sem se prav kmalu prepričala, da je Iwan resnično izvrsten organizator potovanj in tudi turistični vodnik. Svoje delo opravlja s srcem in užitkom. Izkušenj si je nabral skozi leta takšnih in drugačnih, a njegov nasmeh je vedno tam. V zasebnem življenju je Iwan poročen in ima štiri otroke. Pravi, da je družina najlepše, kar človek lahko v življenju ima. Okrog družine se pravzaprav vrti življenje. Družina je vse, mi je pogosto rekel Iwan, ko sva pila kakšno od tistih tipično rahlo grenkih sumatrijskih kavic. In vse, kar počneš, moraš delati s srcem. Še eden od njegovih nasvetov. Sam ga še kako uresničuje. Loti se vsakega dela in potrudi za vsako, še tako nenavadno željo. Tako je med drugim postal dr. Vulkan, ko je s skupino navdušencev raziskoval okolico delujočega vulkana Sibayak, ki je bruhal v letošnjem letu. Na otočju Mentawai se je poistovetil z domačini in oblekel njihova tradicionalna, zelo pomanjkljiva oblačila. Za posebno skupino je kupil vso potrebno opremo za rafting in se podal v te, še dokaj nepoznane vode na Sumatri. To je Iwan. Kamorkoli smo prišli, povsod so ga poznali. Kjer ga niso, je v trenutku dobil prijatelje. Indonezijci na splošno hitro navežejo stike in pridobijo nova poznanstva.

Od sodelovanja do prijateljstva

Le nekaj dni na prvem potovanju z Iwanom in že sva ob prostih trenutkih predelala vse pomembne teme. Družina, služba, pogled na svet, smisel življenja in še marsikaj. Indonezijci kar hitro spregovorijo o najbolj osebnih temah in nimajo prav veliko zadržkov. Večkrat je poudaril, kako presenečen je, da se tako dobro razumeva. Peti dan sva že skupaj pela na karaokah, ki jih Indonezijci tako obožujejo in naslednji dan je poklical svojo družino, jim povedal vse o meni ter kako dobra prijatelja sva postala. Prišel je dan slovesa in ne le jaz, tudi moji sopotniki so potočili kakšno solzico za Iwanom, ki nas je zapustil na severu Sumatre. Podaril nam je nekaj slaščic za na pot, kajti lačen pa res ni dobro potovati. Še enkrat smo zapeli našo himno in si pomahali v slovo. Seveda sva si izmenjala vse kontakte in si obljubila, da ostaneva v stikih. Takšni popotni stiki se obdržijo ali ne. Iwan mi je kaj kmalu poslal sporočilo, kako sem in kako je šlo potovanje do konca. Od takrat naprej se je redno oglašal. Najbolj so mi bila všeč sporočila v smislu, da nekaj dni nima časa, ker mora opraviti obred »obračanja kosti« svojih staršev, kot je v navadi sumatrijskih Batakov. Ali pa takšna, da ravnokar bruha vulkan in se odpravlja s skupino navdušencev podenj ter ne ve, kdaj bo imel spet kaj signala. Takšno življenje je gotovo pestro. Zalotila sem se, da sem ga pogosto prosila za marsikateri nasvet, saj je imel vedno pravi odgovor zame. To je Iwan. Prijatelj na drugem koncu sveta, ki si vedno vzame čas.

Ajda Šter