Štiri več kot ducat zgodb iz Tadžikistana in Kirgistana

Piše:dr. Žiga Vavpotič

Ko pomislimo na Svilno pot, si predstavljamo karavane. Kamele. Svilo. Začimbe. Trgovce, ki so mesece prečkali puščave in najvišje prelaze sveta. Potovanje je bilo takrat negotovo. Dolgo. Nevarno. A hkrati edini način, da so se srečevale civilizacije. Danes kamel skoraj ni več. Karavane so zamenjali pešci, motorji, kolesa in terenci. A pot ni izgubila svojega smisla. Še vedno se srečuje ljudi z vsega sveta. Francoza, ki že mesece poganja pedala proti Nepalu. Italijanski par v avtodomu. Motoriste, ki sanjajo o prehodu v Azijo. In nas. Nekoliko bolj razvajene popotnike v avtomobilu s štirikolesnim pogonom. Vsak ima svojo zgodbo. Svoj razlog. Svoj cilj. Večkrat sem se vprašal, kaj človeka žene, da gre iz Pariza v Nepal s kolesom. Zaradi rekorda? Zaradi fotografije? Zaradi dokazovanja? Ne verjamem. Mislim, da po določenem številu kilometrov cilj postane manj pomemben od poti. Človek začne odkrivati predvsem samega sebe. Svet je danes drugačen. V nekaj urah lahko preletimo razdaljo, za katero so nekoč potrebovali mesece. S telefonom v žepu vemo skoraj vse. Pa vendar ljudje še vedno izbirajo počasnejšo pot. Takšno, kjer lahko srečaš neznanca, spiješ čaj z domačinom ali obstaneš sredi ničesar in preprosto opazuješ pokrajino. Morda zato, ker obstajajo stvari, ki jih hitrost ne more ponuditi. Ko sem opazoval vse te sodobne karavane, sem pomislil, da se svet v resnici ni tako zelo spremenil. Spreminjajo se prevozna sredstva. Spreminja se tehnologija. Spreminjajo se meje. Ne spremeni pa se človekova radovednost. Vedno bo obstajal nekdo, ki bo želel izvedeti, kaj je za naslednjim prelazom. Toliko bolj na poti čez Centralno Azijo.

Če bi vas danes vprašal, kje leži Tadžikistan, bi verjetno marsikdo za trenutek obstal. Nekateri bi ga zamenjali z Uzbekistanom. Drugi s Turkmenistanom. Tretji bi ga postavili nekam blizu Afganistana. Pravzaprav ne bi bili daleč od resnice. Tadžikistan je ena tistih držav, ki jih svet redko opazi. Nima morja. Nima velikih svetovnih mest. Nima znamenitosti, ki bi jih poznali vsi. Pa vendar skriva eno najbolj osupljivih pokrajin Azije. Več kot devetdeset odstotkov države pokrivajo gore. Pamir. Streha sveta. Do tja tudi sam nisem prišel po najkrajši poti. Iz Ljubljane najprej v Taškent. Nato zgodaj zjutraj še v Dušanbe. Kot da bi ti že samo pot povedala, da prihajaš v del sveta, kamor se ne pride mimogrede. Dušanbe je prijetno presenečenje. Široke avenije. Veliko parkov. Presenetljivo čisto mesto. Narodni muzej z mogočno podobo Bude v nirvani, ki priča, da je bil ta prostor nekoč pomembno stičišče budizma, dolgo pred prihodom islama. Potem bazar. Vonj začimb. Sadje. Oreščki. Čaj. In tisto prijetno pogajanje, ki na vzhodu ni samo trgovina, ampak način pogovora. Tadžiki so perzijsko ljudstvo. Njihov jezik je veliko bližje perzijščini kot turškim jezikom okoliških držav. Tudi zato je Tadžikistan drugačen od večine srednje Azije. Manj ga zaznamujejo nomadi, bolj starodavna perzijska kultura. Ko sem zvečer sedel v mestu, sem pomislil, kako malo v resnici vemo o svetu. Toliko držav obstaja zunaj naših vsakodnevnih novic. Toliko zgodb se odvija daleč od naslovnic. Pa vendar ljudje tudi tukaj zjutraj odpeljejo otroke v šolo, odidejo v službo, spijejo čaj s prijatelji in sanjajo o prihodnosti. Morda je največja vrednost potovanj prav to. Da države, ki so bile do včeraj samo ime na zemljevidu, dobijo obraze. Nasmehe. Vonje. In ljudi. In od tistega trenutka naprej Tadžikistan ni več država. Postane spomin.

Na tem potovanju smo imeli prav posebnega sopotnika. Ni sedel v našem avtomobilu. Ni spal v našem hotelu. Pa vendar je bil z nami skoraj ves čas. Predsednik. Njegov obraz nas je spremljal skoraj v vsaki vasi. Na krožiščih. Ob cestah. Na javnih stavbah. Včasih šestkrat ali sedemkrat v nekaj sto metrih. Po nekaj dneh sem se zalotil, da ga opazim že povsem podzavestno. To ni samo tadžikistanska posebnost. Podobno sem doživel tudi drugje. V Turkmenistanu. V nekaterih afriških državah. Včasih tudi na Balkanu, le v precej milejši obliki. Vedno se ob tem vprašam isto. Ali voditelji res potrebujejo toliko svojih podob? Ali pa jih potrebuje sistem okoli njih? Človek si težko predstavlja, da bi se zjutraj zbudil in pomislil: “Danes bi rad videl še več svojih fotografij.” Pa vendar zgodovina kaže, da imajo številni voditelji podobno željo. Večja ko je moč, večja je potreba po simbolih. Kipi. Portreti. Velike avenije. Lastne knjige. Lastni prazniki. Kot da oblast ni dovolj, če ni tudi nenehno vidna. To ni nič novega. Pravzaprav je skoraj tako staro kot politika sama. Današnji predsednik Tadžikistana, Emomali Rahmon, vodi državo že od leta 1994. Več kot tri desetletja. V tem času se je v številnih evropskih državah zamenjalo deset ali več predsednikov vlad. Tudi v svetu ni osamljen primer. Paul Biya vodi Kamerun že od leta 1982. Teodoro Obiang Nguema Mbasogo je na čelu Ekvatorialne Gvineje od leta 1979. Do nedavnega je med takšne voditelje sodil tudi Nursultan Nazarbayev, ki je desetletja zaznamoval Kazahstan. Zanimivo je, da čas oblastnikom pogosto teče drugače kot navadnim ljudem. Ko nekdo vodi državo trideset ali štirideset let, zanj zrastejo cele generacije, ki sploh ne poznajo drugačnega obraza oblasti. Predsednik postane skoraj del pokrajine. Tako samoumeven kot gore, reke ali zastava. In ravno zato sem se večkrat vprašal: je dolga oblast posledica izjemnega zaupanja ljudi? Dobro zgrajenega sistema? Strahu? Ali pa preprosto zelo človeške želje, da bi tisto, kar imamo, obdržali čim dlje? Morda odgovor ni nikoli samo eden. Po drugi strani pa razumem tudi drugo plat. Države potrebujejo simbole. Potrebujejo obraze. Potrebujejo nekoga, ki predstavlja skupno identiteto. Vprašanje je le, kje je meja med simbolom države in simbolom posameznika. Ko sem se peljal skozi Tadžikistan, sem se večkrat spomnil, kako različne poti so ubrale države. Nekatere gradijo kult institucij. Druge kult osebnosti. Oboje lahko nekaj časa deluje. A zgodovina nas uči, da institucije običajno živijo dlje od ljudi. In potem sem se vprašal še nekaj. Kako bi bilo, če bi namesto fotografij predsednikov ob cestah visele fotografije učiteljev, zdravnikov, gasilcev ali znanstvenikov? Bi bili otroci zaradi tega kaj drugačni? Bi imeli drugačne vzornike? Odgovora ne poznam. Vem pa, da je naš najbolj zvesti sopotnik ostal z nami skoraj do konca poti. Kjer je roko na meji ponudil svojemu kolegu iz Kirgistana. In tako sem si njegov obraz zapomnil veliko bolje, kot sem si želel.

Na potovanjih me že dolgo ne zanimajo samo znamenitosti. Zanimajo me režimi, pa sistemi. Tiste majhne stvari, ki jih domačini skoraj ne opazijo več, tujcu pa povedo ogromno o državi. V Dušanbeju sem hitro opazil nekaj nenavadnega. Avtomobili so bili skoraj brez izjeme čisti. Ne samo novi. Tudi starejši. Vprašam vodnika in dobim zanimiv odgovor. Oblasti zahtevajo, da so avtomobili čisti. Ne gre za priporočilo. Je pravilo. Nasmehnem se. Je to želja po urejenem mestu? Ponos? Ali morda zelo dobra poslovna priložnost za lastnike avtopralnic? Verjetno je v vsaki razlagi nekaj resnice. Takšne malenkosti me vedno znova spomnijo, kako močno sistemi vplivajo na naše vsakdanje življenje. Velikokrat se jih sploh ne zavedamo. Dokler ne prestopimo meje. Nekje ljudje dosledno čakajo pri rdeči luči, čeprav na cesti ni nikogar. Drugje je semafor zgolj priporočilo. Nekje je samoumevno, da bo vlak zamudil. Drugje bi dvominutna zamuda povzročila nacionalno razpravo. Nekje so ulice brez smeti. Drugje se nihče več ne vpraša, zakaj jih je toliko. Sistem ni samo ustava. Niso samo zakoni. Sistem so navade, ki jih ljudje sprejmemo kot nekaj normalnega. Veliko razmišljamo o tem, kateri politični sistem je najboljši. Demokracija. Monarhija. Predsedniški ali parlamentarni model. Sam pa vedno bolj verjamem, da noben sistem ni dober sam po sebi. Dober postane šele takrat, ko ljudem omogoča dostojno življenje, varnost, razvoj in zaupanje v prihodnost. Še nekaj sem opazil na svojih potovanjih. Sisteme je mogoče postaviti razmeroma hitro. Veliko težje jih je spremeniti. In najtežje je spremeniti navade ljudi. Te pogosto preživijo predsednike, vlade in celo države. Imperiji pridejo in odidejo. Zastave se zamenjajo. Meje se premaknejo. Ljudje pa še dolgo živijo po pravilih, ki jih je ustvaril nekdo drug. Morda je prav to največja moč vsakega sistema. Da ga začneš opaziti šele takrat, ko stopiš iz njega.

Ko na zemljevidu pogledaš reko Panj, se zdi popolnoma običajna. Ena od številnih rek, ki tečejo skozi visoke gore Srednje Azije. Ko pa se znajdeš ob njej, hitro ugotoviš, da ni navadna reka. Na enem bregu Tadžikistan. Na drugem Afganistan. Več dni smo se vozili ob njej. Včasih je bila široka komaj nekaj deset metrov. Drugič je divjala skozi široke soteske. Ves čas pa je bila naš tihi sopotnik. Na drugi strani so bile hiše. Otroci. Polja. Moški na motorjih. Ženske pri delu. Včasih si imel občutek, da bi kamen brez težav vrgel na drugo stran. Pa ga ne moreš. Ne zato, ker bi bila reka preširoka. Ampak zato, ker je med obema bregovoma nekaj veliko močnejšega od vode. Meja. Zanimivo je, kako malo narava razume naše meje. Reka teče po svoje. Gore stojijo tam že milijone let. Ptice vsak dan preletijo z ene strani na drugo, ne da bi vedele, da so prestopile državo. Tudi ovce in kozorogi ne poznajo potnih listov. Človek pa jih je postavil. In jih nato začel varovati. Ob Panju to še posebej občutiš. Ljudje na obeh straneh imajo pogosto enake obraze. Govorijo sorodne jezike. Njihovi predniki so stoletja živeli v istem prostoru. Potem pa je zgodovina narisala črto. In življenje je postalo drugačno. Nekoč so ob reki delovali znameniti afganistanski trgi. Tu in tam jih srečamo danes. Domačini z obeh strani so trgovali, se srečevali in živeli z reko, ne proti njej. Danes so večinoma zaprti, za turiste sploh. Meja je postala pomembnejša od ljudi. Na tem potovanju smo prečkali več mej. Tadžikistansko. Kirgiško. Blizu sta kitajska in afganistanska. Nekaj ur vožnje stran je Pakistan. Nikjer drugje nisem tako močno začutil, kako gosto je zgodovina zarisala ta del sveta. Meje so zanimiva stvar. Po eni strani prinašajo varnost, red in identiteto. Brez njih države težko obstajajo. Po drugi strani pa včasih ločijo ljudi, ki jih je narava že zdavnaj povezala. Ko sem sedel ob Panju in pil čaj, sem se zalotil ob preprostem vprašanju. Kdo se pravzaprav bolj boji meje? Človek, ki živi ob njej? Ali tisti, ki jo je narisal? Morda je največja ironija prav v tem, da reka nikoli ni želela biti meja. Bila je samo reka. Mi smo jo spremenili v nekaj drugega.

In da, obstajajo meje, ki nastanejo po reki. Druge po gorah. Tretje po jeziku ali kulturi. Potem pa obstajajo meje, ki jih narišejo ljudje, ki tiste pokrajine sploh niso nikoli videli. Wakhanski koridor je ena takšnih zgodb. Ko pogledaš zemljevid, deluje skoraj nenaravno. Ozek pas Afganistana, dolg več kot tristo kilometrov, ponekod širok le nekaj deset kilometrov, stisnjen med Tadžikistan, Pakistan in Kitajsko. Kot da bi ga nekdo narisal, malo s tresočo roko. In pravzaprav ga je. Ne narava. Politika. V drugi polovici 19. stoletja sta se za vpliv v Srednji Aziji pomerila dva imperija. Na eni strani Britanski imperij, ki je želel zaščititi Indijo, svoj najdragocenejši dragulj. Na drugi Ruski imperij, ki se je vztrajno širil proti jugu. To tekmovanje je zgodovina poimenovala preprosto – Velika igra. Obe velesili sta se bali neposrednega stika. Ne zaradi gora. Zaradi vojske. Zato sta med svoja imperija postavili tampon. Ozko območje Afganistana, ki naj bi ju ločevalo in preprečilo neposreden spopad. Tako je nastal Wakhan. Na papirju je bila to diplomatska rešitev. Za ljudi pa je pomenila nekaj povsem drugega. Doline, po katerih so stoletja potovale karavane, so bile nenadoma razdeljene. Družine so ostale na različnih straneh. Trgovske poti so se prekinile. Ljudje, ki niso odločali o ničemer, so čez noč postali prebivalci različnih držav. Najbolj zanimivo pa je, da meja, ustvarjena kot začasna rešitev med dvema imperijema, obstaja še danes. Britanskega imperija ni več. Ruskega imperija ni več. Ostala je črta, ki sta jo pustila za seboj. Na potovanjih me vedno znova preseneča, kako dolgo živijo politične odločitve. Vladarji odidejo. Generali umrejo. Pogajalci postanejo opomba v zgodovinskih knjigah. Meje pa ostanejo. Ko danes opazuješ mirne vasi ob Panju, si težko predstavljaš, da je bil ta odmaknjeni del sveta nekoč eno najpomembnejših geopolitičnih prizorišč planeta. Tukaj se niso odločale samo usode lokalnih skupnosti. Tukaj se je odločalo o ravnotežju moči med največjima imperijema tistega časa. In potem se nehote vprašaš, koliko današnjih političnih odločitev bo čez sto ali dvesto let še vedno določalo življenje ljudi. Verjetno več, kot si predstavljamo. Zgodovina ima namreč zanimivo lastnost. Tisti, ki rišejo meje, skoraj nikoli niso tisti, ki bodo ob njih živeli.

Obstajajo kraji, kjer človek nehote utihne. Pamir je eden izmed njih. Ne zato, ker bi bil glasnejši od drugih gorovij. Ravno nasprotno. Tišina je tukaj skoraj popolna. Veter. Reka. Občasno kakšen svizec. In neskončne stene kamna, ki človeku zelo hitro povedo, kako majhen je. Na tem potovanju smo večkrat presegli štiri tisoč metrov nadmorske višine. Prečkali prelaz Ak-Baital na 4.655 metrih, najvišji cestni prelaz nekdanje Sovjetske zveze. Okoli nas sedemtisočaki. Sneg. Led. Nebo, ki se zdi bližje kot kjerkoli drugje. In takrat sem pomislil na nekaj zanimivega. Zakaj skoraj vse velike civilizacije svoje najpomembnejše zgodbe postavljajo v gore? Moses prejme zapovedi na gori. Siddhartha Gautama meditira v gorah. Samostani Tibeta stojijo visoko nad dolinami. Mount Fuji je za Japonce sveta gora. V Nepal in Tibetu ljudje še danes verjamejo, da so najvišji vrhovi domovanja bogov. Naključje? Ne verjamem. Morda človek v gorah prvič zares občuti svojo pravo velikost. Ali bolje rečeno… Svojo majhnost. V mestih imamo občutek, da obvladujemo svet. Gradimo stolpnice. Rišemo meje. Ustvarjamo zakone. Prepričani smo, da imamo vse pod nadzorom. Potem prideš v Pamir. In ugotoviš, da gora sploh ne ve, da obstajaš. Stala je tukaj tisoče let pred tabo. In bo tukaj še dolgo po tebi. Ta misel ni žalostna. Je osvobajajoča. Ni treba biti največji. Ni treba vedno zmagati. Ni treba imeti zadnje besede. Dovolj je, da si za trenutek del nečesa veliko večjega. Morda prav zato ljudje že tisočletja romamo v gore. Ne zaradi osvajanja vrhov. To je izum sodobnega časa. Večina naših prednikov je v gore odhajala po nekaj drugega. Po mir. Po odgovore. Po Boga. Ali pa preprosto po občutek, da svet ni narejen samo po naši meri. Ko sem stal na skoraj pet tisoč metrih, me ni najbolj fascinirala višina. Fascinirala me je ponižnost, ki jo gora vzbudi v človeku. Morda zato gore niso svete zato, ker bi bile bližje nebu. Svete so zato, ker nas spomnijo, kako zelo smo povezani z Zemljo.

Na poti skozi to potovanje smo se večkrat ustavili in pogledali proti goram. Nekje tam, visoko med skalami, ležijo rudniki rubinov Kuhi Lal. Med najbolj znamenitimi na svetu. Rubine so tukaj kopali že pred več kot sedemsto leti. Pravijo, da so krasili dvore perzijskih šahov, indijskih maharadž in evropskih kraljev. Mi smo jih lahko opazovali le od daleč. Do rudnikov danes skoraj ni mogoče priti. Ostali so skriti med gorami, tako kot že stoletja. A med opazovanjem sem pomislil na nekaj drugega. Kako nenavadni smo ljudje. Kamen je samo kamen. Leži v gori milijone let. Ne zanima ga, kdo ga bo našel. Ne zanima ga cena. Ne zanima ga bogastvo. Njegova vrednost se ne spremeni. Spremenimo jo ljudje. Že tisočletja občudujemo zlato, diamante, rubine, smaragde in safirje. Zaradi njih smo odhajali na nevarne odprave. Začenjali vojne. Gradili imperije. Ubijali. Zaljubljali. Kronali kralje. Včasih se zdi, da je zgodovina človeštva tudi zgodovina naše obsedenosti z redkostjo. Rubin je lep. O tem ni dvoma. Toda njegova največja vrednost ni v lepoti. Njegova vrednost je v tem, da ga ni veliko. Enako velja za zlato. Diamante. Platino. Celo za umetnine. Redkost je tista, ki iz predmeta naredi bogastvo. Morda zato ljudje tako težko sprejmemo, da so nekatere najdragocenejše stvari na svetu popolnoma brez cene. Pogled na sedemtisočake. Nasmeh otroka. Mir ob reki. Prijatelj. Čas. Tega ne moreš izkopati iz gore. Na tem potovanju sem se večkrat vprašal, kaj bi pravzaprav izbral, če bi lahko. Rubin? Ali tisto uro, ko sediš ob Panju, piješ čaj in se ne zgodi popolnoma nič?

Na začetku me je skoraj malo motilo. Dolge vožnje. Še daljši postanki. Čaj. Pogled na reko. Ponovno čaj. Še malo tišine. Potem še ena ura vožnje in ponovno nič. Potem pa sem ugotovil, da se pravzaprav dogaja zelo veliko. Samo ne tisto, česar smo vajeni doma. Živimo v času, ko imamo občutek, da mora biti vsaka minuta koristna. Če ne delamo, imamo slabo vest. Če sedimo, posežemo po telefonu. Če čakamo, prebiramo elektronsko pošto. Tišina je postala nekaj, kar je treba čim prej zapolniti. Ob reki Panj tega preprosto ni bilo mogoče. Signal je izginil. Novic ni bilo. Sestankov tudi ne. Ostal je samo čaj. Reka. Gore. In čas. Kolikokrat sem se zalotil, da sem samo sedel in opazoval vodo. Brez posebnega razloga. Brez cilja. Brez občutka, da bi moral početi nekaj bolj pomembnega. In veste kaj? Prijalo je. Na potovanja vedno vzamem kup načrtov. Knjige. Zapiske. Ideje. Vedno si predstavljam, koliko stvari bom naredil. Včasih je dovolj, da si. Ko opazuješ reko, začneš razmišljati drugače. Ne hitreje. Počasneje. Misli dobijo več prostora. Nekateri problemi se zdijo manjši. Nekateri odgovori pridejo sami od sebe. Brez truda. Priznam še nekaj. Na takšnih potovanjih se vedno znova zalotim, kako zelo rad imam Slovenijo. Ne zato, ker bi bila popolna. Daleč od tega. Ampak zato, ker se po takšnih krajih še bolj zavem, kako neverjetno lepo živimo. Imamo varnost. Vodo. Gozdove. Gore. Morje na dosegu roke. Mir. To ni samoumevno. Na potovanjih človek pogosto išče nekaj novega. Jaz pa se velikokrat vrnem predvsem z večjim spoštovanjem do tistega, kar sem doma morda že skoraj nehal opaziti. Morda je prav to največje darilo potovanj. Ne da ti pokažejo, kako lep je svet. Ampak da te ponovno naučijo videti lepoto doma.

Na vsakem potovanju obstaja žival, ki jo vsi želijo videti. V Afriki je to lev. V Avstraliji kenguru. Na Galapaških otokih želve. V Tadžikistanu pa snežni leopard. Priznam, tudi jaz sem potihem upal, da ga bomo uzrli. Čeprav sem vedel, da so možnosti skoraj nične. Snežni leopard je verjetno najbolj skrivnostna velika mačka na svetu. Živi visoko v gorah Srednje Azije. V Pamirju, Himalaji, Tibetu in gorovjih Mongolije. Ljudje ga vidijo tako redko, da ga številni domačini poznajo predvsem po sledeh v snegu ali po pripovedih pastirjev. Pravijo mu duh gora. In ime mu pristaja. Njegovo gosto sivo krzno se skoraj popolnoma zlije s skalami. Premika se tiho, lahkotno in skoraj neopazno. Lovi tam, kjer človek komaj hodi. Na štiri ali pet tisoč metrih nadmorske višine. Med vožnjo smo večkrat opazili svizce. Pri nas jih poznamo predvsem iz reklame za čokolado. Tukaj pa so bili pravi prebivalci Pamirja. Sedeli so ob cesti, opazovali mimoidoče in ob najmanjšem sumu nevarnosti izginili v svoje rove. Domačini so nam pripovedovali tudi o mogočni ovci Marka Pola. Njeni rogovi lahko merijo več kot meter in pol. Prav zaradi nje so v te kraje prihajali številni lovci z vsega sveta. Danes je zaščitena in velja za enega simbolov Pamirja. A ves čas se je nad vsemi temi zgodbami nekako zadrževal snežni leopard. Neviden. Morda je prav v tem njegova največja moč. Danes živimo v času, ko želimo vse videti. Fotografirati. Objaviti. Označiti na zemljevidu. Kot da nekaj zares obstaja šele takrat, ko imamo dokaz. Snežni leopard temu kljubuje. Njegova največja vrednost je prav to, da ostaja skrivnost. Da še vedno obstajajo kotički sveta, kjer človek ni gospodar. Kjer narava ne igra predstave za turiste. Kjer živali živijo svoje življenje, ne glede na to, koliko si jih želimo srečati. Ko smo zapuščali Pamir, sem pomislil, da sem pravzaprav vesel, da ga nismo videli v naravi. Ne zato, ker si ga ne bi želel. Ampak zato, ker sem dobil občutek, da nekje tam zgoraj še vedno obstaja svet, ki pripada njemu in ne nam. In mislim, da takšne kraje naš planet še kako potrebuje.

Ko potujem se tudim, da pošljem razglednico. Ne zato, ker bi bilo to najlažje. Ravno nasprotno. Ker postaja vse težje. Nekoč je bilo samoumevno. V vsaki pošti si kupil znamko. Napisal nekaj vrstic. Oddal razglednico. Čez nekaj dni ali tednov je nekoga razveselila v domačem nabiralniku. Danes je to skoraj mala odprava. V Tadžikistanu pošte sicer niso zaprli. A znamke je skoraj nemogoče dobiti. Poštni uradi obstajajo, storitev pa počasi izginja. Ne zato, ker bi jo kdo prepovedal. Ker je preprosto ne potrebuje skoraj nihče več. Enako je bilo s časopisom. Na vsakem potovanju skušam kupiti en izvod lokalnega časopisa. Za spomin. Za muzej tiska. Tokrat smo ga iskali kar nekaj časa. V kioskih ga ni bilo. Na ulicah tudi ne. Na koncu sem vodiča skoraj prepričal, da ga je šel poiskat na občino. Nasmejal se je moji vztrajnosti. Verjetno se mu je zdelo nenavadno, da nekdo v času pametnih telefonov išče časopis. In morda ima prav. Toda prav zato ga iščem. Ker se zavedam, da sem priča koncu nekega časa. Papir počasi izginja. Pisma skoraj ne pišemo več. Razglednice postajajo redkost. Časopis vse pogosteje zamenja zaslon. Tudi fotografij skoraj ne razvijamo več. Ostanejo nekje v oblaku. Med tisoči drugih, ki jih morda nikoli več ne pogledamo. Napredek je čudovita stvar. Ne bi se želel odpovedati zemljevidom na telefonu. Elektronskim letalskim kartam. Možnosti, da lahko v nekaj sekundah pokličem domov sredi Pamirja, kadar je signal. Pa vendar imam občutek, da smo ob tem nekaj izgubili. Papir ima težo. Vonj. Robove. Sledi časa. Na razglednici ostane moja pisava. Morda malo slabša zaradi nerodne mize ali tresoče roke v avtobusu. Ostane žig države. Datum. Pot. To ni samo sporočilo. Je predmet, ki je potoval. Morda sem zato tako vztrajal pri znamki in časopisu. Ne zato, ker bi ju nujno potreboval. Ampak zato, ker se mi zdi pomembno, da nekatere stvari ostanejo z nami tudi takrat, ko jih svet počasi pozablja. Morda je največji paradoks sodobnega časa prav v tem, da še nikoli nismo ustvarili toliko spominov. In še nikoli jih ni bilo tako malo mogoče prijeti v roke.

V zadnjih letih se vse pogosteje ustvarja vtis, da se mora svet odločiti. Si za Združene države Amerike ali za Kitajsko? Kot da obstajata samo dva tabora in da je nevtralnost postala skoraj nemogoča. Še posebej to velja za manjše države, od katerih se pogosto pričakuje, da bodo slej ko prej izbrale stran. Tadžikistan je zanimiv primer. Kamorkoli pogledaš, vidiš vpliv Kitajske. Ceste. Predore. Električne avtomobile. Investicije. Celo nova stavba parlamenta je kitajsko darilo. Težko je spregledati, kdo je v zadnjih letih pustil največji pečat. Toda ali to pomeni, da je Tadžikistan »na kitajski strani«? Mislim, da ne. Male države razmišljajo drugače kot velike sile. Njihovo vprašanje ni, komu pripadati. Njihovo vprašanje je, kako preživeti. Kako razvijati gospodarstvo. Kako graditi ceste, šole, bolnišnice in prihodnost. Če pri tem pomaga Kitajska, dobrodošla. Če pomaga Evropa, še toliko bolje. Če pomagajo Združene države Amerike, prav tako. Na potovanjih vedno bolj ugotavljam, da svet ni črno-bel. To je predvsem predstava, ki jo radi ustvarjamo mi. Resničnost je precej bolj zapletena. Države sodelujejo z različnimi partnerji hkrati. Trgujejo. Tekmujejo. Se učijo druga od druge. Priznam, tudi mene včasih hitro uvrstijo v enega od taborov. Verjetno zato, ker veliko sodelujem s Kitajsko. Vedno znova pa odgovarjam enako. Spoštujem Kitajsko. In spoštujem Združene države Amerike. Od obeh sem se veliko naučil. ZDA so svetu dale podjetništvo, inovacije in neverjetno sposobnost ustvarjanja novih idej. Kitajska je pokazala, kako hitro je mogoče graditi, načrtovati in razmišljati dolgoročno. Zakaj bi moral izbirati med enim in drugim, če se lahko učimo od obeh? Tudi Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščila razmišljanje v sloganu “ali-ali”. Naša prednost je ravno v tem, da znamo sodelovati. Da gradimo mostove. Da smo odprti v svet. Morda je prav to največja lekcija, ki sem jo odnesel iz Srednje Azije. Svet ni šahovnica, na kateri obstajata samo črna in bela figura. Veliko bolj spominja na staro svilno pot. Po njej niso potovali samo trgovci z enim imperijem. Potovali so vsi. In prav zato je postala največja trgovska in kulturna povezava svojega časa. Morda prihodnost ne pripada tistim, ki bodo izbirali strani. Ampak tistim, ki bodo znali graditi mostove med njimi.

Na potovanjih pogosto govorimo o državah. Radi rečemo, da so Japonci takšni. Italijani drugačni. Afričani tretji. Tadžiki četrti. Kirgizi peti. Vedno bolj pa mislim, da države pravzaprav srečamo skozi posameznike. Na tem potovanju sem imel občutek, da so me Kirgizi nekoliko bolj osvojili. Morda je bil to samo občutek. Morda naključje. Morda sva srečala ravno prave ljudi. Že na meji nas je pričakal nov vodič. Z nasmehom. Z majhnim posladkom za dobrodošlico. Nepomembna gesta. Pa vendar si jo zapomniš. V domačih gostiščih je bilo nekaj več topline. Nekaj več sproščenosti. Pogovor je stekel hitreje. Nasmehi so prišli bolj spontano. Ali to pomeni, da so Kirgizi prijaznejši od Tadžikov? Seveda ne vem. In prav zato se vedno trudim, da ne sodim naroda po nekaj dneh potovanja. Toda nekaj drugega drži. Vsak človek, ki ga srečamo, predstavlja svojo državo. Ne zato, ker bi bil za to izbran. Ampak zato, ker druge izkušnje pogosto nimamo. Če ti nekdo pomaga zamenjati pnevmatiko. Če se ustavi in vpraša, ali je vse v redu. Če ti pokaže pravo pot. Če te povabi na čaj. Ne predstavlja samo sebe. Nevede predstavlja tudi kraj, iz katerega prihaja. Na tem potovanju se nama je večkrat zgodilo prav to. Ljudje so se ustavili ob cesti in vprašali, ali potrebujemo pomoč. Zanimalo jih je, od kod prihajamo. Ali nam je njihova država všeč. So lahko kako pomagajo. Nobene koristi niso imeli od tega. Samo prijazni so bili. Takšni trenutki ostanejo. Veliko bolj kot muzeji. Veliko bolj kot znamenitosti. Takrat se vedno spomnim Slovenije. Kolikokrat se mi zgodi, da doma ustavim avto in vprašam tujca, ali potrebuje pomoč? Kolikokrat nekoga vprašam, kako mu je všeč pri nas? Kako pogosto sem jaz tisti, po katerem bo nekdo sodil mojo državo? Morda veliko premalo razmišljamo o tem. Turističnih organizacij imamo veliko. Marketinških kampanj tudi. Na koncu pa lahko podobo države najbolj spremeni preprost človek, ki se za trenutek ustavi in prijazno vpraša: Je vse v redu? Lahko kako pomagam? Mislim, da se ugled države začne veliko prej kot pri predsedniku, gospodarstvu ali znamenitostih. Začne se pri človeku. In prav zato smo prav vsi, kadar srečamo tujca, na nek način ambasadorji svoje domovine.

Biškek me je presenetil. Ne zato, ker bi bil najlepše mesto Srednje Azije, ampak zato, ker je veliko bolj mogočen, kot sem pričakoval. Široke avenije. Ogromni trgi. Parki, v katerih je dovolj prostora, da mesto zadiha. Arhitektura iz časa, ko so države verjele, da mora biti oblast videti velika. Najbolj so me presenetili spomeniki. Kipi junakov, pesnikov in vojakov. In da, tudi Lenin je še vedno tam. Medtem ko so ga številne nekdanje sovjetske republike odstranile, v Biškeku ostaja del mestne zgodbe. Kot opomnik, da zgodovine ni mogoče preprosto izbrisati. Enak občutek dobiš pred mogočno opero. Stavba bi brez težav stala v Moskvi ali Sankt Peterburgu. Monumentalna, ponosna in zgrajena v času, ko je kultura predstavljala tudi moč države. Ta preplet preteklosti srečaš celo pri večerji. Jedli smo v eni najbolj znanih mestnih restavracij, Frunze. Ime ni naključno. Biškek se je namreč med letoma 1926 in 1991 imenoval Frunze, po sovjetskem generalu Mihailu Frunzeju, ki se je rodil prav tukaj. Tudi danes mesto svoje zgodovine ne skriva. Preprosto jo sprejema kot del svoje identitete. Biškek pa ni ostal v preteklosti. Mesto je živahno, promet gosto teče, gradbišča so skoraj na vsakem koraku. Nato pa se že dobro uro iz mesta odpre povsem drug svet. Gorovje Tjanšan. Ledeniške reke. Smrekovi gozdovi. Novi gorski resorti, ki rastejo skoraj iz meseca v mesec. Kirgizija očitno razume, da njena največja prihodnost leži prav v naravi. Ko sem se zvečer vrnil v mesto, sem pomislil, kako redko najdeš prestolnico, kjer lahko v enem dnevu stojiš pred Leninovim kipom, večerjaš v restavraciji z imenom Frunze, občuduješ mogočno opero in uro pozneje sediš ob gorski reki pod štiritisočaki. Morda prav zato Biškek ni mesto, ki bi te očaralo na prvi pogled. Je mesto, ki ga začneš ceniti šele takrat, ko ga zapustiš.

Na potovanjih imam eno navado. Rad manifestiram. No, to delam tudi doma. Ampak na potovanjih še raje. Ne hiš. Ne avtomobilov. Ne milijonov. Sladice. Pred leti sem bil v Gvineji Bissau. Skoraj ves teden sem natakarje spraševal, ali imajo creme brule. Seveda ga niso imeli. V državi, kjer včasih niti piščanec in riž nista samoumevna, je bilo vprašanje skoraj nekoliko predrzno. Sopotniki so se mi smejali. Jaz pa sem vztrajal. Potem se je zadnji večer zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Preselili smo se v majhen resort ob morju. Sedemo za mizo. Natakarica pride do nas, še preden odpremo jedilni list, in reče: Danes imamo za sladico crème brûlée. Priznam. Takrat sem začel verjeti, da vesolje včasih res posluša. Tokrat je bil na vrsti tiramisu. Nekaj dni prej sem ga omenil mimogrede. Ne vem niti zakaj. Potem pa smo prišli na mejo med Tadžikistanom in Kirgistanom. Kirgizi imajo lepo urejen mejni prehod. Celo stranišča so bila presenetljivo urejena. Internet je deloval. Pogledam okoli sebe in v šali rečem sopotnicama: Ne vem zakaj, ampak tukaj pa skoraj voham tiramisu. Vsi trije smo se nasmejali. Seveda ga niso imeli. Ali pač? Ko smo stopili iz stavbe, sta na drugi strani čakala mlada popotnika, pripravljena na vstop v državo. Nekaj minut smo klepetali. Od kod prihajamo. Kam gremo. Kako je bilo na poti. Potem je fant odprl vrata avtomobila. In iz njega prinesel sladico. Ni bil tiramisu. Bil pa je čokoladni piškot, prelit z mehko sladko peno. Skoraj njegov bratranec. Pogledal sem sopotnici. Obe sta se začeli smejati. Jaz pa tudi. Ne zato, ker bi res verjel, da vesolje izpolnjuje želje o sladicah. Ampak zato, ker imam rad takšne majhne naključne trenutke. Takšne, ki jih ni mogoče načrtovati. Ki jih ne moreš kupiti. Ki preprosto pridejo. V življenju veliko govorimo o velikih ciljih. O uspehu. O karieri. O pomembnih dosežkih. Pa vendar se pogosto najbolj smejimo popolnim neumnostim. Kremi na piškotu. Naključnemu pogovoru. Sladici, ki je sploh ni bilo. Morda manifestacija nima veliko opraviti z vesoljem. Morda samo začneš bolj pozorno opazovati svet okoli sebe. In ko ga opazuješ z malo več radovednosti in z malo več humorja, ugotoviš nekaj zanimivega. Življenje ima presenetljivo dober smisel za ironijo. In prav zato ga imam tako rad. Seveda pa sem v Biškeku zagledal v vitrini tudi tiramisu. Saj vam povem, življenje je lepo.

Če bi moral iz tega potovanja izbrati en zvok, bi bil to verjetno angleški pozdrav. Hello! Potem še eden. How are you? Skoraj vsaka vas je imela svojo malo skupino otrok. Ko se je naš avtomobil približal, so začeli mahati. Tekli ob cesti. Se smejali. Vadili nekaj angleških besed, ki so se jih naučili v šoli. Včasih so želeli samo pozdraviti. Včasih so hoteli fotografijo. Vedno pa je bilo v njihovih očeh nekaj istega. Radovednost. Spomnili so me na Afriko. Na tiste velike nasmehe, ki jih ne pozabiš. Na otroke, ki imajo pogosto veliko manj od nas, pa se vseeno smejejo z neverjetno lahkotnostjo. Ne zato, ker bi bilo njihovo življenje lažje. Ampak zato, ker še verjamejo, da je svet odprt. Ko opazuješ otroke v odročnih vaseh Pamirja, hitro ugotoviš, kako zelo si želijo prihodnosti. Želijo se učiti. Govoriti tuje jezike. Videti svet. Izvedeti, kdo si in od kod prihajaš. V njihovih vprašanjih ni bilo politike. Ni bilo predsodkov. Samo iskreno zanimanje. In vedno znova sem pomislil, kako nenavadno je, da odrasli tako hitro pozabimo nekaj, kar otrokom pride popolnoma naravno. Radovednost. Otroci ne sprašujejo, katere vere si. Ne zanima jih, za katero politično stranko glasuješ. Ne zanima jih, koliko zaslužiš. Najprej želijo vedeti, kako ti je ime. In ali se lahko skupaj nasmehneta. Morda bi svet izgledal precej drugače, če bi ga malo pogosteje gledali skozi njihove oči. Na potovanjih vedno znova ugotovim še nekaj. Noben otrok se ne rodi z željo po sovraštvu. To se nauči. Tako kot se nauči jezika. Ali pa se nauči spoštovanja. To je odločitev odraslih. Zato vse bolj verjamem, da otroci niso samo prihodnost svoje države. So tudi naša odgovornost. Vsak nasmeh, ki ga namenimo otroku na drugem koncu sveta, pove nekaj o nas. Vsaka prijaznost. Vsaka potrpežljivost. Vsak pogovor. Morda nikoli več ne bomo srečali drug drugega. Toda za tistih nekaj minut postanemo del iste zgodbe. Ko sem zapuščal Srednjo Azijo, sem ugotovil, da si bom od vseh mogočnih gora, rek, trdnjav in prelazov najbolj zapomnil prav njihove obraze. Ne zato, ker so bili otroci. Ampak zato, ker so v njih še vedno živeli upanje, radovednost in vera, da je svet večji od njihove vasi. In če obstaja nekaj, kar bi morali odrasli bolj varovati kot meje, rudnike ali politične sisteme, je to prav ta pogled. Pogled otroka, ki verjame, da je človek na drugi strani sveta lahko prijatelj. In to zato, ker so prav vsi otroci tega sveta na nek način naši otroci.