Za Siberut z ljubeznijo – 1. del

Tam daleč stran od zahodne Sumatre preko morja ležijo Mentawajski otoki. Vse do 19.stoletja izolirani od preostalega sveta zaradi nepredvidljivih morskih tokov, močnih tokov in kot britev ostrih koral so ohranili samosvoj unikaten način življenja, kot še pred izumom strojev… Siberut je največji med otoki in dom večini Mentawajcev. Več kot polovico otoka pokriva tropski deževni gozd in otok je zdaj zaščiten Narodni park. Prvobitni prebivalci, Mentawajci, nedotaknjeni, neopredeljeni, nekrščeni so prvi stik z zunanjim svetom začutili šele konec 19.stoletja. Njihov izvor je zavit v meglo, kajti trdnih pisanih virov ni. Kljub vsem vplivom in kljub temu, da spremembe počasi prihajajo tudi na Siberut, se življenje tam globoko v džungli ni veliko spremenilo v zadnjem stoletju.

Odpravili smo se tja čez morje, da bi obiskali te ljudi in spoznali njihov način življenja. Za en teden pozabili na našo civilizacijo in se prepustili njihovemu načinu življenja, daleč daleč stran od ponorelega sveta. Niti eno pričakovanje ni zmoglo opisati tega, kar se nam je na Siberutu resnično dogajalo…

Aloita, welcome to Mentawai! Aloita, same like how are you!

Navodila so bila sicer dolga, bistvo pa kratko. Manj je več. Vsak z minimumom na svojh ramah smo se odpravili z lokalnim trajektom preko morja kar čez noč in se dejansko zbudili v popolnoma novem svetu. Za dobrodošlico nas je pričakal lokalni ansambel in pesmico kot v naslovu tega odstavka. Za kuliso je služila idilična tropska plaža, okus pa je dodal slasten sendvič izpod rok našega simpatičnega kuharja Jokota. Potem slovo od obale in vožnja z najbolj udobnimi čolni (v tistem trenutku) globlje v notranjost otoka, bliže Mentawajcem, kamor smo bili namenjeni. Scena kot iz filma nas je spremljala do prve postojanke, kjer nas je prevzel Teu Ta Gogo, »naš šaman« s svetlikajočimi očki in najbolj prijaznim nasmehom. Oh Teu Ta Gogo, zdaj pomislim… Kako lepo, da si bil z nami.

Prvo srečanje z Mentawajci in privajanje na tamkajšnji način življenja…

Še kratek sprehod do naše prve hiške in že smo obkroženi z njenimi prebivalci. Na sebi imajo izjemno lepe tatuje (za tatuje s Siberuta se domneva, da so najstarejši na svetu), pisane ogrlice in minimalna oblačila. Opazujemo drug drugega, se predstavljamo in vsak na svoj način iščemo pot, kako se bolje spoznati. Hiška je lesena, grajena na kolih in pod njo domujejo hišni pujski ter druge domače živali, ki uživajo v množici blata ob vsaki plohi. V hiški ni nobene sobe, je pa veliko prostora, nekaj klopi, ognjišče in veliko razstavljenih lobanj ujetih živali. Tudi oken ni, tla so kar lesena in ni videti niti nobene postelje. Glavni prostor služi kot kuhinja, jedilnica, spalnica. Iz hiške vodijo debeli hlodi v džunglo in do čistega potočka. Osvežitev torej bo, kaj pa wc? Ed nam razloži, da je wc povsod in naj se obnašamo kot živali. Izkoplješ luknjo, opraviš svoje in zakoplješ nazaj. V primeru uporabe wc papirja je le – tega potrebno zažgati. Čim manj sledov moramo puščati za sabo. Kajti Siberut naj ostane točno tak, kot je. Tega se zavedamo zdaj po vrnitvi še bolj.

Ne bo nam hudega, saj to je tisti pravi dopust!

Za en teden smo pozabili na vse pridobitve našega modernega sveta. Se poistovetili z življenjem Mentawajcev in ugotavljali, kako malo človek v resnici potrebuje za življenje. Dva kompleta oblačil, nekaj toplega za hladnejše večere in noči, mogoče milo in zobna ščetka (in še kakšne malenkosti, brez katerih že skorajda ne moremo). Vsi skupaj smo stali v potočku in se umivali, ugotovili tudi da je tako umivanje bolj zabavno. Skupaj sušili mokre čevlje in oblačila. Zvečer, preden smo se odpravili spat v naše prijetne spalnice, improvizirane v glavnem prostoru hiške, smo gledali v neskončno nebo in razmišljali. Saj vendar spimo v hotelu milijon zvezdic, je sploh lahko še lepše? In, zdaj se začenja pravi dopust, ki mu tokrat lahko nadenemo naslov Daleč stran od ponorelega sveta, z veliko in okrepljeno začetnico.

Tamara, kje si?

Prvo popoldne smo šli skupaj v džunglo iskat večerjo. Kaj bomo sploh iskali, vprašamo Teu Ta Goga in »šefa« hiške, kjer prenočujemo. Tamaro! Vsi s široko odprtimi očmi komaj verjamemo svojim ušesom. Takrat nam Ed razloži, da je tamara ime za nekakšne drevesne črve, ki se zaredijo v sagovih drevesih prbl. 4 mesece po tem, ko jih posekajo. Slastno se sliši! Nekaj časa se prebijamo skozi džunglo, potem pa najdemo drevo, ki so ga za ta namen posekali nekaj mesecev nazaj. Fantje odpirajo deblo s svojimi mačetami in že se prikažejo prve tamare. Debele, mastne, zvijajoče… Cel postopek je kar dolgotrajen, a izkupiček je dober, vedro polno tamar, ki bodo lepo popestrile sicer precej enolično dieto Mentawajcev. Mentawajci se še vedno namreč v precejšnji meri prehranjujejo s tem, kar najdejo v naravi z določenimi manjšimi izjemami in občasnim mesom domačih živali. Zvečer nam tamare prinesejo popražene skupaj s sagom, Mentawajsko specialiteto. Ko odpraviš predsodke, so tamare kar okusne in lepo zahrustljajo skupaj s svežim, toplim sagom.

Lepo je biti tukaj

Lepo je, ko čas izgubi pomen. Lepo je, ko telefon nič več ne zvoni. Lepo je biti brez odvečne prtljage. Hrana tukaj je tako zelo okusna. Najlepše je zaspati obkrožen le z zvoki narave… V navdušenem pričakovanju naslednjih dni na divjem otoku Siberut.

Ajda Šter