Za Siberut z ljubeznijo, 2. del

23. februarja, 2015 21:34 | Objavil/a: | Komentiraj

Zdaj gre zares, čez drn in strn še globlje v džunglo

Že pred odhodom so me sopotniki veliko spraševali, koliko bomo zares hodili. Skupaj z Edom sva vsem povedala, nekaj bomo, a to le zato, da pridemo do ljudi. Sicer bistvo Siberuta ni hoja, ampak stik z ljudmi. Vseeno smo se dobro pripravili. Udobni čevlji, katerih nam ne bo škoda, četudi se zmočijo. Drugi dan na Siberutu se zbudimo zgodaj, skoraj z domačini, ki so budni že pred sončnim vzhodom. Naš kuhar že pripravlja zajtrk, tudi po kavici zadiši. Ko se najemo, nas Ed posede skupaj ter nam pove, kaj se bo ta dan dogajalo. Malce se bomo peljali s čolni, potem pa gremo peš! Danes je tisti dan, ko bomo največ hodili! Super, mi smo pripravljeni. Šaman Teu Ta Gogo gre seveda zraven in se že široko smeji, medtem ko navdušeno vleče indonezijsko cigareto – kretek. Vkrcamo se in zaplujemo po reki še bolj navzgor. Tu in tam nas zvedavo opazuje kak domačin, sicer pa je okrog nas le džungla. Ko pridemo na cilj, se pripravimo, si oprtamo nahrbtnike ter sledimo Edu po naši poti. Najprej mimo vasice, kjer so že vidni dodatki civilizacije, potem pa čez drn in strn, kdo ve kam. Najprej se trudimo obdržati svoje čevlje suhe in iščemo bližnjice mimo blata, zatem pa se znajdemo pred ogromno blatno lužo. Kaj pa zdaj? Ja naprej gremo, pravi Ed. Opogumim se in zabredem v lužo. Moji lepi treking čevlji so mokri skoz in skoz. A kaj bi to, pravzaprav je še prijetno. Kdaj ste zadnjič brez zadržkov skakali po blatnih lužah? Malo gor in malo dol, čez kakšno brv in skozi bujno rastje. Kar naenkrat se znajdemo na sliki iz tropske pravljice. Sredi živo zelenega rastja stoji velika lesena hiša. Sama in osamljena sredi pisane džungle.

Pri Mentawajcih

Ta velika lesena hiša se imenuje uma, v kateri živi razširjena mentawajska družina. Posedemo se na nekakšno verando, sezujemo blatne čevlje in spoznamo gospodarja hiše. Izročimo mu zavitek cigaret, najbolj zaželeno darilo za Mentawajce. Takoj izvleče in prižge cigareto. Preučuje nas in se tu in tam zasmeji. Sprašujemo Eda, kaj govori in on prevaja. Gospodar predlaga, da se malce uredimo, potem pa bomo spoznali še preostale člane družine. Ed nas odpelje do džungelske rečice, ki je tik ob hiši. Namočimo se v bistri vodi, kako prijetno je in še prijetneje se je zatem obleči v suha oblačila. Čas je za še več spoznavanj z domačini. Najlepše je, da se nam nikamor ne mudi, saj pri njih tudi prespimo. Gledamo drug drugega in se preučujemo, smejimo. Z otroci na niti nizamo pisane perle in izdelujemo ogrlice. Pristopi mlado dekle in se mi široko zasmeji. Ed mi jo predstavi kot Lili. Takoj se ujameva. Lili je oblečena v ponošena, delno strgana oblačila. Skozi klepet izvem, da je bila v svojem življenju že zunaj Siberuta. Preko Eda jo vprašam, zakaj ni ostala v civilizaciji. Pravi, da je doma lepše in prijetneje, pa čeprav nima kopalnice, wc-ja, novih oblačil, televizije, vse tiste raznolike hrane… Samo en dom je pravi dom, pove. Popoldne se zavleče v večer in kar naenkrat smo edini, ki še sedimo na verandi in klepetamo. Razen nekaterih so vsi ostali prebivalci ume že zaspali. Kako lepo nam je, si rečemo. Daleč, daleč stran od ponorelega sveta smo. Nobenega hrupa, nič motečih elementov, zgolj narava in ta velika lesena hiša, kjer nas kdo ve koliko spi.

Najlepše počitnice

Naslednji dan so za nas prave počitnice. Nikamor ne odidemo, nikamor se ne odpeljemo, ampak zgolj smo z našimi Mentawajci v njihovi umi in bližnji okolici. Dan se začne zgodaj, s petelini! Nadaljuje z dišečim zajtrkom, ki nam ga postreže naša ekipa. Zatem se že ogledujemo z domačini. Kako lepo je, da nimamo skoraj nič s sabo. Enkrat za preobleči, fotoaparat, nekaj osnovnih higienskih potrebščin in to je to. Cel dan se družimo z domačini in učimo njihovega preživetja. Poizkusimo sveže duriane (sadež z izjemno močnim vonjem) naravnost iz drevesa, izdelamo strup za na puščice, s katerimi domačini love divje živali. Oblečemo se v njihova tradicionalna oblačila in se ženske odpravimo z ženskami na ribolov. Kako izjemno težko je kar tako loviti ribe v mrežo, si nisem nikoli mislila. Na koncu je bil izkupiček ribolova zares boren. A kljub temu so ženske tistih nekaj zelo majhnih ribic skuhale, nam jih ponudile in ko smo rekle, da jih prepustimo kar njim, z največjim veseljem planile nad njih. Ni kar tako tole življenje, ko ne moreš iti v trgovino in pač kupiti tisto, kar potrebuješ. Cel dan je tako počasi minil. Poiskali smo si svoj najljubši džungelski wc kotiček, se spet okopali v reki, klepetali z domačini in se od Eda učili, kakšno je življenje na Siberutu. Zvečer so nam domači moški skupaj z našim šamanom Teu Ta Gogom pripravili tradicionalni ples, mi pa smo kupili tri kokoši, katere je naš kuhar skuhal v okusno omako. Najprej smo jedli mi in vzeli vsak le kak košček. Kar je ostalo na pladnju pa smo dali domačinom. Kako veselo so planili na meso in riž! Lepo je bilo. Težko je primerjati udobje kakšnega tropskega resorta in našo umo sredi džungle. A vsi smo se strinjali. Naša uma pod nebom z milijonom zvezdic je najboljša!

Počasi se poslavljamo

Metawajci so izjemno prijazni ljudje. Hitro se navežejo tudi na »kratkoročne« obiskovalce, kot smo bili mi. Zato se je bilo kar težko posloviti. Mi bi ostali, oni bi nas še gostili. A nas je čakal trajekt in kasneje še letalo na poti proti domu. Zato smo se poslovili in se peš odpravili čez drn in strn proti morju. Vmes se je še marsikaj zgodilo. Še enkrat smo prespali v eni od tradicionalnih hiš. Za zajtrk nam je ekipa pripravila tradicionalno manioko s kokosom, katero smo le težko spravili po grlu. Na čolnih nas je nepričakovan dež namočil do kosti! Okoli poldneva smo vsi zaspali na tleh ene od hiš, drug zraven drugega, ob pripovedovanju zgodbe ene od sopotnic. Na koncu smo si privoščili pravo malo slavje ob morju na Siberutu, se pogostili s sveže pečeno ribo in zapeli z domačimi fanti. Trajekt nas ni počakal, kajti spremenili so urnik obratovanja in zato smo pluli proti Sumatri z lokalno najeto ladjico. Vožnja je bila vse prej kot umirjena in udobna, prispeli pa smo varno. Ko smo se izkrcali v Padangu in se znašli v hrupnem indonezijskem mestnem vsakdanu, smo kar obstali brez besed. Kje si džungla, kje tišina, vsa tista zelena barva… Ed se nam je nasmehnil. Zdaj pa veste, zakaj se tako rad vračam na Siberut, kajne. Bil je trenutek, ko sem si zaželel tam kar zaživeti, nam pove. A tako, kot se je njim težko privaditi na naše življenje, se je nam na njihovo. Siberut pa je ostal v naših srcih v čisto posebnem kotičku. Toliko trenutkov je s Siberuta, ki jih je težko opisati, saj jih je treba doživeti!

Ajda Šter

Kategorije:

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.