Plemenska tržnica, južna Etiopija.
Zgodaj je, a vsi smo pripravljeni, da se dan začne. Le zakaj bi poležavali, ko pa nas čaka toliko zanimivega. Še dobro, da je povsod po Etiopiji možno dobiti dobro, močno kavico, ki prebudi prav vsakogar. Smo nekje na jugu Etiopije, daleč od dobrega telefonskega signala in daleč od moderne civilizacije. Tukaj namreč žive raznolika plemena tako, kot že stoletja, tisočletja. Seveda se tudi njih počasi dotika roka razvoja, a kljub vsemu je marsikaj še nespremenjeno.
To si vsi želimo, to drugačnost, pristnost, prvinskost. Doživeti to od blizu. Da lahko verjamemo, da takšen svet dejansko obstaja. Kajti gledamo dokumentarne oddaje in jim le na pol verjamemo. Gotovo je vse zrežirano tako, da je nam privlačno. A zdaj, ko smo pripotovali v eno najlepših afriških dežel in prišli na njen skrajni jug, živimo kot v teh dokumentarcih. Včasih ti vtisi pridejo za nami šele, ko smo zopet doma.
Zapeljemo se ven iz malce večjega naselja in po prašni cesti drvimo naprej. Tu in tam srečamo domačine. Vsi so tako lepo oblečeni in nosijo številne okraske. Tudi frizure imajo umetelno urejene. Radi imajo žive barve, ki še bolj izstopajo na temni polti. Ko se ustavimo, da se malo raztegnemo ali uporabimo wc v grmovju, se od nikoder pojavi množica ljudi. Največ otrok. Obkrožijo nas in potem klepetamo. Še dobro, da imamo lokalnega vodnika, kajti sicer ne bi izvedeli veliko. Beseda teče o vremenu, hrani, otrocih, živalih. Smejimo se eden drugemu in na koncu naredimo tudi kakšno fotografijo. Za katero tudi plačamo, saj je takšna navada. Tega se niso navadili domačini sami, ampak smo jih navadili obiskovalci.
Nadaljujemo in v naslednjem večjem kraju imamo postanek. V preprosti hiški nas čaka preprosta miza, kjer bomo imeli kosilo. A kuhar nam pravi, naj gremo prej še na tržnico! Danes so vsi ljudje iz okoliških naselij prišli prav v to naselje, Dimeko, na tržnico! Nekateri prodajajo svoje izdelke, drugi kupujejo, spet tretji klepetajo. Oh, seveda, tega ni za izpustiti. Podamo se na tržnico in ja, kakšna paša za naše oči je to! Pripadniki plemen Hamer, Bana in Karo se sprehajajo po središču Dimeke, kjer so večinoma na tla ljudje razprostrli, kar prodajajo. Možno je kupiti vse od koze do lesenega podstavka za glavo pri spanju.
Živahno je in kar vrvi od dogajanja. Ljudje klepetajo en čez drugega. Pogajajo se za cene, preverjajo kvaliteto izdelkov, sporočajo novice vsem, ki želijo poslušati. Tukaj je tržnica mnogo več kot le kraj, kjer se prodaja in kupuje. Tržnica je družabni dogodek, ki se ga ljudje izjemno veselijo. Ni vsak dan, ampak na nekaj dni. Ljudje pridejo peš tudi iz precej oddaljenih krajev, nekateri tudi prespijo na poti. Da jim le tržnica ne uide. Tržnice so tukaj ključnega pomena za preživetje. Prodaš tisto, kar sam izdeluješ in nato kupiš tisto, kar potrebuješ. Pogoste so tudi izmenjave.
Kot tujci smo zelo opazni, čeprav se nam zdi obratno. Tako pusti smo brez vseh teh prelepih okraskov, oni pa tako lepi in zanimivi. A vsi imamo veliko dela s tem, da se nagledamo eden drugega. Nekaj spominkov gre z nami domov. Da nikoli ne pozabimo, kako lepo je bilo v južni Etiopiji. Da nas spomnijo, kako preprosto je lahko življenje in kljub temu polno.
Naj vas slikice popeljejo tja dol. Zaenkrat tako, morda kmalu tudi zares!

Kategorije: ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.