Vse lepote avtobusnih voženj po Afriki

Načrt je bil velikopotezni. V Arushi bi se zgodaj zjutraj vkrcala na avtobus, ki vozi 8 ur do Dar es Salaama, kjer bi se s taksijem zapeljala v pristanišče in z zadnjim trajektom odplula na Zanzibar. Zvečer bi že uživala v tropskem raju! Dar es Salaam namreč ni mesto, kjer bi človek želel preživeti kaj več od nekaj uric čakanja na letalo. Izvedljivo? Seveda, a le če bi bil avtobus točen.

Odhod in pobiranje strank

Ob točni uri odhoda sva se vkrcala na napol prazen avtobus, ki je le z nekaj minutno zamudo odpeljal. Kako super! Prostora bo dovolj za vse in še točni bomo! Pred sabo sva že videla turkizno tropsko morje in krožnik morske hrane na Zanzibarju. Potem pa se je začelo. Vozili smo se od ene do druge točke po Arushi in nabirali potnike. Tipično. V Afriki bo avtobus le redko odpeljal, če ne bo poln do zadnjega sedeža (tudi na prehod med sedeži se pogosto postavijo preprosti plastični stolčki, da se lahko še kdo pridruži). Ko smo bili tako polni do zadnjega in je avtobus pokal po šivih od ljudi, kokoši, kartonastih škatel z dvomljivo vsebino, smo zares odrinili na dolgo pot proti obali. Stisnjeni vsak na svojih nekaj cm prostora. Ko smo tu in tam še koga pobrali, je v naročje priromal tudi kakšen majhen otrok, da je mama lažje sedela na nepraktičnem plastičnem stolčku na sredi avtobusa. Koliko nas je na avtobusu bilo, bi težko ocenila. Kar nekaj vrst po pet sedežev (2 i+ 3 ob oknih) ter vmesni stolčki. Veliko!

Vožnja in postanki

Ko postankov ni bilo na spregled in je bila cesta ravna ter prazna, je voznik pošteno pritisnil na plin in pogosto sem imela občutek, da letimo! Nisem hotela pomisliti, kaj se zgodi, če se recimo tako poln avtobus zaleti. Pozabi in se prepusti, sem si rekla in začela razmišljati o postanku. Zgleda si je tudi nekaj ostalih potnikov zaželelo hiter wc postanek in voznik je ustavil. Sredi ničesar. Nobenega grma, nobene skale, nobene zaščite. Kaj pa zdaj? Nihče se ni sekiral. Vsi so sestopili. Ženske so šle na eno stran avtobusa, moški na drugo. Vsi navajeni in nenazadnje, ko se pojavi potreba, te tudi polje brez najmanjšega grma ne ovira več. Upala sem tudi na kakšen »boljši« postanek, saj sva imela s sabo le manjšo plastenko vode. Želja se mi je uresničila že zelo kmalu. Postojanka, kot bi jo težko pričakoval sredi ničesar. Lahko smo si naročili kavico in mufu (nekakšno ocvrto sladko testo), ali pa ugali (bela polenta) s kakšno omako. Na postojanki je bila tudi stojnica s sadjem. Tanzanija se lahko pohvali z najslajšim ananasom na svetu! Ah, saj ga ne potrebujeva, čez nekaj ur ga bova lahko kupila na Zanzibarju! Mar res?

Prihod v Dar es Salaam in nadaljevanje proti rajskemu otoku

Avtobus je imel v Dar es Salaamu veliko zamudo. Namesto ob 1h smo prispeli ob 3h popoldne. Zadnji trajekt na Zanzibar pa je odpeljal ob 4h popoldne. Seveda je izkrcanje iz avtobusa trajalo in trajalo. Prav tako je še dlje trajalo, da sva dobila prtljago. In potem je trajalo, da sva našla primeren taksi. Seveda, trajala je tudi pot do pristanišča, saj avtobus ni ustavil blizu, ampak kar se da daleč! V pristanišče sva prispela minutko čez 4 popoldne. Trajekt so ravnokar odvezali in začel je svojo plovbo Zanzibarju naproti! Ah, pa tako blizu je bilo. Ozrla sva se nazaj proti mestu in se pogumno odpravila proti že znanemu hotelčku v središču. Naslednje jutro je bilo trajektov za Zanzibar dovolj in najine sanje o tropskem raju so kmalu postale resničnost.

Nekaj let po prvem potepanju po Tanzaniji smo z eno od mojih skupin iz Arushe na Zanzibar kar poleteli. To je udobje in kako lepa vožnja! Videli smo vrh Kilimanjara ter otočje okrog Zanzibarja od zgoraj. A avtobusna vožnja na tej relaciji mi še vedno ostaja v posebnem spominu!

Ajda Šter

Kategorije: ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.