Moroni, prestolnica Komorov

Še nikoli v življenju nisem slišala za Komore, kaj šele Moroni! Mar to sploh obstaja?

Seveda obstaja. Tako Komori kot Moroni. Prvo je država, drugo je prestolnica te države. Šele v marcu 2013 sem se začela zavedati, da ti kraji dejansko obstajajo. Na »mojem« zemljevidu so bili sicer že prej zarisani, ko sem listala vodič Madagaskar in je bilo nekaj poglavij namenjenih Komorom. Ošinila sem ime in mu namenila kanček pozornosti, a se mi je zdelo tako neresnično, da to otočje dejansko obstaja. Marca 2013 pa je prišel čas za obisk Komorov. Je bila to dobra ali slaba odločitev, to je vprašanje in povsem druga tema. Bil pa je obisk nekaj posebnega. Obisk v svet, ki ga večina prebivalcev našega planeta ne pozna. A ko smo pristajali na letališču blizu Moronija, so Komori dobili obliko. Torej obstajajo in že smo na tleh ter v vsakdanu Komorov.

Le kje je središče Moronija oz. o skrivnostno lociranem starem delu mesta!

Lepo je potovati brez potovalne literature, torej vodičev in mnogo informacij, ki pridejo prav v novih krajih. Midva sva vedela približno le, da hočeva v Moroni in da hočeva spati v enem od penzionov, ne v velikem hotelu. Ker Komorov še ni zajel večji turistični val, ni ne enega ne drugega prav veliko! Penzion smo le poiskali, potem pa po občutku iskanje starega dela mesta. Seveda sva šla popolnoma narobe in si »ogledala« del mesta s pomembnimi zgradbami, kot je predsedniška rezidenca, sodišče in še mnogo podobnega. Prehodila veliko in po močnem soncu, katerega spremlja še po občutku neznosna vročina. V resnici je »le« nekaj čez 30°C, a po občutku jih je vsaj 10 več! Starega dela mesta prvi dan nisva našla. In ko sva tudi drugi dan že skoraj obupala, se je kar naenkrat prikazal pred nama! Vse se da torej, vodič le prihrani kako urico časa ob iskanju tistega, kar želiš videti. Še posebej zabavno je ob neznanju lokalnega in francoskega jezika, kar govorijo na Komorih, a konec dober vse dobro. Pravijo!

Stari del Moronija, kot Stone Town z Zanzibarja pred prihodom množice turistov?

Skozi stari del mesta Moroni se vijejo ozke in visoke ulice. Hiše so zanemarjene, a tu in tam se opazi pridih arabskega in zanzibarskega stila. Še posebej na detajlno izdelanih vratih. In na mošejah z značilnimi loki. Domačinke ovite v mnogo tančic hitijo po uličicah in še dodajo k skrivnostnosti. Naključna vrata se odprejo v svet ozkih stopničk in mnogih sobic. Tu in tam se zasmeje otrok, skupina fantov vadi brcanje žoge. Hitro ne veš, kje si, a nasprotno kot v Stone Townu tukaj hitro najdeš pot ven iz tega labirinta. Prijetno je in zanimivo, a stari del Moronija je vsaj 10x manjši kot Stone Town. Ima pa prihodnost. Ko se bo našla organizacija, ki bo zaščitila ta del mesta in financirala obnovo, lahko nastane prav lep muzejski primerek starega arabskega trgovskega mesta. Naslednji dan po odkritju starega Moronija odkrijeva še zanimivo mestno tržnico, ki se vije ob zunanji strani starega dela mesta in zdaj si je lažje predstavljati, kako je mesto izgledalo nekoč, v času cvetoče trgovine.

V Moroniju je vse, a hkrati ni nič.

Kako je to mogoče? Z lahkoto. Skoraj vse, kar človek potrebuje in si želi, je na voljo. Supermarketi so in kar dobro založeni. Nekaj restavracij je, kavico se dobi, prav tako kruh (hvala, Francozi) in še kakšna poslastica. Internet je na voljo, elektrike je načeloma dovolj, ljudje so nevsiljivi in prijetni, vse nekako deluje. Po drugi strani je mesto skupek nekaj boljših in večine dotrajanih zgradb. Po njem se vozijo odsluženi francoski avtomobili. Hrana ni pretirano pestra in tudi kruha se hitro naveličaš. Ko dežuje, mestne ceste postanejo reka. Skoraj nihče ne govori angleško. Kljub obmorski lokaciji o kakšni primerni plaži težko govorimo. Kljub vsemu je rezultat plusov in minusov kar prijetna situacija za kakšen dan. Da se naješ dobrega kruha, ki ga morda pogrešaš med dolgim potovanjem po Afriki. In da se zaveš, kako super je življenje doma.

Pravo bistvo Moronija šele po prihodu iz sosednjega otoka Mohelija

Kakšno je življenje na Moheliju in prednosti ter pomanjkljivosti tega v drugi zgodbi. V nekaj besedah. Če v Moroniju ni veliko, je na Moheliju zelo malo. Več kot dovolj za preživetje in s tem Moheli postane tudi prava lokacija za tiste, ki si želijo nekam v »divjino«, torej kraje z malo pridobitvami civilizacije. Za krajši čas je idealno! Po več kot dveh tednih preprostega življenja na Moheliju se nama je Moroni zazdel kot pravo velemesto! O, kako lepo je piti dobro kavo, jesti hranljiv obrok, spati brez množice komarjev in uživati skoraj konstantno elektriko. In še kaj! O, kako lepo bo šele v Dar es Salaamu. Še lepše pa doma!

Ajda Šter