MALO VEČ KOT POL DUCAT VENEZUELSKIH ZGODB

Piše: Žiga Vavpotič

Mavzolej diktatorju. Za dobrodošlico v Caracasu. Čuti se nelagodnost lokalnega vodiča. Ni ponosen nanj, a zdi se, da lahko režim tako zareže v pore družbe, da tudi na tisto, na kar nisi ponosen, pokažeš gostom. Venezuela, država naravnih bogastev z globoko tragično zgodbo vodenja. Zdi se, da bo temeljna nit mojega razmišljanja tokratnega popotovanja ravno vprašanje, kdo je odgovoren za razvoj države in kako se države vzpenjajo in padajo. Pod mavzolejem vidimo igrišče. V kotu trener in nekaj mladeničev vneto odbijajo žogo. Bejzbol. Kako pogosto se zdi ravno šport v državah, ki so jim posamezniki vzeli upanje, tista svetla točka, tisto nekaj, za kar žarijo oči ljudstvu in sproža iskrice v očeh mladih. Koliko žog bo moral Juan dobro udariti, da se mu bodo odprla vrata v svet? Milijon? Milijardo? In koliko manj bi jih moral udariti, če bi ljudstvu vladal nekdo, ki bi razumel, da je treba državo razvijati za ljudi, za otroke, da imajo prihodnost v znanosti, umetnosti, politiki, podjetništvu, vodenju, športu, v vsakdanjih opravilih? Je pošteno, da policist zasluži 40 USD mesečno? Kdo je vzel s tem Carlosu željo, da bo postal najboljši, najbolj pošten policist na svetu? Škoda je mavzolejev, ta denar bi lahko namenili štidpendijam. Tudi za bejzbol. Dober udarec, Juan! Naj te slednji popeljejo med zvezde in vzornike mladim. Kako potrebni bodo pravi vzori v Venezueli razmišljam, preden zaspim prvo noč.

Koliko slojen papir imaš doma, vprašam njo, ko po treh dneh opazim razliko med tistim, kar imam doma, da si obrišem rit in tem, kar me čaka tu na vsakem koraku. Primitivno in paradoksalno lahko trdite, je to, da človek vprašanje razvoja meri v slojnosti papirja. Morda se tu vse začne… Saj še pomenite, kako so ljudje planili v prvih kriznih koronskih dneh na kvas in wc papir. In se nadaljuje v slojnosti oziroma kvaliteti izobraževanja, zdravja, v razvitosti infrastrukture. In slojnost toaletnega papirja je potem odraz družbe, odnosov v njej, v tem, kako vidimo sočloveka. Kako naj zamerim, ko stopim v lokalno trgovino, kjer bi rad kupil čokolado, ker mi je padel sladkor. V polomljeni španščini si zadam smrtni udarec, kajti majhna čokoladica, takšna za dober ugriz ali dva stane zame 2 USD. Ne maram, da me svet tretira tako, nimam problemov, da plačam za storitev in delo, ampak preplačati čokolado desetkratno… Obrnem se, se zahvalim in ugotovim, da ko uničujemo prihodnost naroda, uničujemo človeške odnose. Ne zamerim tega prodajalcu, poizkusil je. Kot neštetokrat vidi, da preizkušajo tisti, ki kradejo njemu. Plenilska družba postajamo. O tem razmišljam pogosto. Delam vse, da ne prispevam k temu trendu. Morda pa moram za začetek kupiti manj slojen toaletni papir. Ko vedel bi, kaj vse bi lahko naredil, da bi bil svet jutri lepši in boljši… Včasih si zares želim imeti čarobno palico, sanjam celo podnevi.

Vkrcamo se v drevak. Tisti pravi, lesen, ki zamaka pri strani. Cel dan vožnje nas čaka, da pridemo do njegovega veličanstva. Angelov slap. Najvišji slap na svetu, ki s skoraj kilometrom padca kaže čarobno moč narave. Bodo zgradili kdaj heliport, se verjetno sprašujemo, ko nas po 70 km na vodi že krepko bolijo hrbti. Upam, da nikoli, je tokrat moj odgovor. Mene, zagovornika razvoja in napredka. Veste, z leti ugotavljam, da ni modrost vedno v razvoju. Vedno bolj jasno postaja, da je vprašanje, kakšen razvoj in kakšen napredek je pravi. Ko gledam slap brez trume ljudi, upam, da tako ostane še dolgo. Tudi zato se ne pritožujem, da ni elektrike, da ne teče voda iz tuša, ko se uležem v visečo mrežo. Še prej pritisnem na gumb in moja električna zobna ščetka tokrat resno zagrize v moje srce. Zvok, ki ne paše pod ta slap, sredi ničesar, tu v Venezuelo. Trudim se, da ne kažem s prsti na druge. Vedno mi ne uspe. In velikokrat vidim, da tudi sam naredim kaj, kar ne soupada s tem, kar je dobro, prav in v smeri tistega, kamor bi morali iti vsi. Je priznanje napake vsaj prvi korak, tuhtam v mreži, ko ostali jedo zajtrk. Nikakor si ne želim, da ignorantsko preživim svoje življenje, ob misli, da ne morem prispevati nič, da bo svet boljši in lepši. Konec koncev se vse življenje zavedam, da se vse začne in konča pri meni, pri mojih vibracijah, pri mojih dejanjih, pri moji odgovornosti. Je sploh prav, da potem odletim na drug konec sveta spoznavati svet?

Hodimo po prašni poti mimo šole. Zvedavo kukam na dvorišča, opazujem lokalne peteline, ki so me ob štirih zjutraj brutalno budili in opazujem uniforme otrok. Poznate tisti občutek, ki ga dobite na določeni točki na svetu, kot da ste to že nekje doživeli? Podeželje Venezule me spomni na podeželje Kube. Socializem, bodo vzkliknili kapitalisti. Morda je družbeni sistem tisti, ki pomembno vpliva na občutek človeka tu in zdaj. Na potovanjih imam mnogo več vprašanj kot odgovorov. Zakaj nekdo sredi puščave naredi Dubaj, enega najbolj razvitih koncev sveta, na drugi strani pa ob vodi, v zelenem raju, nekdo v Venezeli ne zna urediti pločnika, ceste, šole? Dubaj je zame daleč od ideala, da se ne bi razumeli narobe. In še kako se zavedam, da se je razvil na najbolj krut način in na račun sočloveka. Tisti, ki želi, v mojih vprašanjih razume poanto. Meni postavljajo takšne situacije izziv v razmisleku, kakšen družben sistem je idealen? In kdo ga kreira? Tisti, ki ga volimo, tisti, ki zavzame položaj z vojaškim udarom? Se posameznik lahko izogne vplivu družbe? Je možno ustvarjati svoje bistvo, svoj mikrosvet, kjer ljubezen kreira tisto toplo, lepo, svetlo, človeško? Nam bo uspelo najti ideal med Dubajem in Venezuelo? Ne morem mimo dejstva, da se zdi, da ima Slovenija prav ves potencial, da bi nam to uspelo. Le poguma manjka tistim, ki vodijo. Kako lažje se je kregati o preteklosti kot ustvarjati najbolj svetlo zgodbo prihodnosti. Kako lažje je v dvojini iskati probleme kot se prepustiti ljubezni, ljubiti in biti ljubljen. Človek, zakaj si tako otežuješ biti? Se zdi samo meni vse skupaj na koncu precej preprosto? Kompleksen je ta naš svet in komplicirano se zdi preprosto biti. Na ljubezen stavim, ko razmišljam, kaj lahko naredi ta svet idealen. Izvolite moje levo in desno lice naivnosti. Za ljubezen nastavim obraz vedno.

Stopim izpod vročega tuša. Kako človek po treh dneh venezuelske džungle ceni drobne stvari za razviti svet, kot je vroč tuš. Kopalnica je pogosto mesto zločina dobrih idej in drznih vprašanj. Tokrat stopim iz nje in me prešine. Kako boste pa vi umrli? Brez skrbi, niti zase nimam jasnega načrta, vendar je dejstvo, da potovanja po svetu odpirajo mnoga, morda še tako bizarna vprašanja in širijo poglede. Vsaj dve dejstvi na temo smrti sta me pretresli v zadnjih dneh. Lokalni vodič, danes uspešen podjetnik, pove, da so prav vsi njegovi prijatelji iz geta mrtvi. Pri njegovih 46 letih. Kriminal terja svoje. Morda medtem ko ciljate na to, da boste dočakali mirno starost, obstajajo konci na svetu, kjer je vprašanje preživetja med streli vprašanje realnosti danes in jutri. Kako pogosto se tega niti ne zavedamo. Si želite, da bodo vaši otroci šli na olimpijske igre? Starši v venezuelski džungli, kjer otroci ne vedo, kaj bi naredili s svinčniki in barvicami, ki jim jih prinesemo, nimajo te želje. Štejem otroke, 18 jih je. Ni nujno, da bodo vsi preživeli. Nekaj ur z letalom, na drugem koncu sveta, življenje šteje drugače. Morda se sprašujem pretežka vprašanja, vendar težko zamižim nad realnostjo, ki jo živi sočlovek. Kaj določa, da se jaz nisem rodil v tej družini na hiši na kolih? In da mi v mladosti ni bilo treba razmišljati na kateri strani pištole bom bil. Je to golo naključje ali neznanska sreča?

Vsaj pet let ni bilo tu nobenega turista, dahne gospod v poznih letih, ki je obdelal številne režime Venezuele, ko se ustavimo pri njem na pivu in vodi ob cesti. Kako vesel je bil sveže tiskanih dolarjev. Ne znam si odgovoriti, če je biti turist danes nekaj dobrega ali bi moral zaradi onasneževanja imeti slabo vest. Lokalni časopis piše, da se počasi vračamo. Zdi se, da je v Venezueli to, da smo si upali priti, cenjeno. Voznik avtobusa, ki je tudi njegov lastnik, deluje pomirjeno. Zanj smo upanje. Tudi ko rešimo tukana v džungli se zdi, da smo naredili dobro delo. Družina je dobila nekaj denarja, mi pa smo zagotovili ptici malo več svobode. Velikokrat se vprašam, če v življenju delam stvari prav. Odgovor pogosto iščem. Tako lahko se mi zdi vedno soditi iz domačega fotelja. Da bi tu bil šef narkokartela, član partije? Verjetno bi bil zaprisežen borec za pravice, se zdi. Bi res končal v zaporu? Kdo ve. Še dobro, da imam Ireno, ki mi ponudi Snickers. Sredi reke Orinoco. Je greh, da ljubim globalizacijo in se prodam za košček čokolade? Tudi jaz sem samo človek. Morda malo bolj zvedav, morda malo bolj pogumen, verjetno se sprašujem več kot se sprašujejo pripadniki moje generacije, a še vedno naiven, neveden in v iskanju mnogih odogovorov na preveč vprašanj, ki mi jih ponuja svet. Svet ob meni, moj svet, svet, v katerega vstopam. Če kaj, se vsaj jasno zavedam, da imamo samo en, naš svet. Ti, jaz, predsednik Venezuele in tista deklica, ki ima pri svojih 14 letih že dva otroka. Kako naj potem zares zamižim?

Počilo je. Putin je napadel Ukrajino, odmeva po svetu, tudi tu, ob venezuelskem morju. Domačini pravijo, da je njihov predsednik hitro podprl Rusijo in Putina. Se razume, isti ptiči hitro skupaj letajo, pravi modrost. Vojne so posledica nedoraslosti voditeljev. Kako lepo je napisala prijateljica Dijana, ki pravi, da bi Vladimirja le ljubeče objela. Kakšno grozno otroštvo, koliko travm imajo tisti, ki brezsramno širijo agresijo in teror. Kakšna nedoraslost je to. Vseeno pa je zanimivo še nekaj. Toliko skrbi je čutiti. Spoštujem, razumem, delim. Ampak spoštovani. Kaj pa vojna v Jemnu? Vas pred meseci, ko je divjalo pred etiopsko prestolnico nič ni zvijalo? Ta izziv ima človeštvo. Premalo globalno opazujemo, še manj globalno čutimo. Čeprav je ta svet res globoko povezan. Kar se zgodi danes tu, je jutri lahko posledica tam. Tudi zato je dobro, da osvajamo svet. Opazujemo. Se učimo. Rastemo. Kako nujno je, da imamo lastno metlo stalno v rokah, pometamo preden sodimo in kritiziramo. A vseeno zahtevamo. Predvsem od tistih, ki vodijo, da vodijo z zgledom. Da vodijo s srcem. Da vodijo v ljubezni. Vsaj jaz si želim svet, kjer ni orožja, kjer se pogovarjamo, kjer iščemo rešitve. Naivno? Prav. Že dolgo to sprejemam in še dolgo bom. Kajti, če bi tako naivno razmišljal tudi Vladimir, te vojne ne bi bilo. Potem prosim ne rečite, da se ne začne prav s tistim, ki ga zjutraj gledate v ogledalu. To se mi zdi, da je definicija začetka odgovornosti.

Včasih se zdi, da pravila na kakšnem koncu sveta veljajo različno. Kako naj si drugače predstavljam to, da gospod pred mano v Venezueli na notranjem letu dobi nazaj svoj žepni nož pri pregledu osebne prtljage. Menjava za čokolado. Pri slednji odpove moje znanje ekonomije. Tablica 100 g čokolade, v državi, kjer je plača 40 USD stane 5 USD. 2 tablici na teden, se čudi čokoholik v meni. Za celo plačo. Kaj je normalno in kaj ne, dobiva po tem potovanju spet nove razsežnosti. Se res vse življenje učimo? Ko gledam pse, se zdi, da so suhi psi na ulici prvi davek, da trd komunizem ne uspeva. Pardon mojemu izrazu, ampak res se zdi tole precej zajebano. Trda se mi zdi Venezuela. Mnogo mehkih nasmehov res lepih ljudi, ki imajo čudovito naravo in sesuto infrasktrukturo. Zavpil bi na glas – kako lahko idiotje uničijo državo, ki je ena največjih izvoznic nafte. Ne bo pomagalo. Pomaga to, da opazujem, razmišljam, delujem… Morda ne tako široko kot bi si želel, ampak ta občutek, kaj je prav in kaj ne, se zdi, da me spremlja in me bo spremljal na tej poti življenja. Tudi zaradi Venezuele. Kanček bogastva v ta nahrbtnik življenja si dodala, južnoameriška lepotica. Da bi našla svoj prostor pod soncem, ki mu pravimo razvoj. Čeprav ne maram gneče turistov, pa moram vseeno priznati, da je biti edina skupina slednjih v 14 dneh precej… osamljeno. Verjetno so tudi zato vsi srčno klicali – pridite nazaj in pripeljite prijatelje.