Dežela, ki že s svojim imenom vzbuja prenekatero prispodobo, med katerimi ne manjka kontroverznih, je dežela neizmernih lepot, številnih znamenitosti in presenetljive zgodovine. Kipi od vsebine in prav zgodovina je tista, ki enostavno povleče k raziskovanju vseh teh krajev in skrivnosti, ki se prepletajo z njimi. Etiopija se lahko pohvali z izjemno preteklostjo in je med drugim lokacija najdbe ostankov svetovno znane Lucy, ki je v Etiopiji živela kar 3,2 milijona let nazaj. A ne le Lucy, tudi Ardi je bival v teh krajih še prej, 4,4 milijone let nazaj. Oba sta opredeljena kot hominida in njuno odkritje je zelo pomembno pri razumevanju človekovega razvoja. Tukaj se le začne odkrivanje zgodbe, ki z vsakim korakom postaja bolj epska. Kje začeti v državi z 1,104,300 km2? Odgovor se ponuja kar sam. Najprej na sever, prežet z ostanki različnih časovnih obdobij in zaustavljen nekje v času.

Lalibela, okamnela skrivnostna zgodovina

Letalo se počasi spušča na cilj in sprašujem se, kam smo prišli. Tu in tam je bilo iz zraka moč videti kako preprosto, majhno vasico, niti sledu pa o kakšnem večjem naselju. Kamor seže oko, povsod je zemlja obdelana. Vožnja v Lalibelo je vožnja v nekem drugem časovnem obdobju. Ob cesti hodi veliko ljudi in vsi nekaj počnejo. Nosijo kanistre z vodo, kup dračja, vodijo črede koz, spremljajo otroke na poti proti domu. Tudi otroci, razen najmlajših nekaj počno. Največkrat skrbijo za domače živali. Vsi ljudje so ogrnjeni z nekakšno ogrinjalo, navadno naravne bež ali bele barve. Imenuje se gabi in je del tradicionalne etiopske narodne noše. Gabi ni le ogrinjalo, ampak ima veliko funkcij. Lahko je vzglavnik, ležišče, odeja, dežni plašč, skrivališče pred zunanjim svetom, zavesa in še marsikaj. Hiške so preproste, nekatere lesene, druge blatne, nekaj zidanih in seveda pločevinastih nekaj jih je še kritih s slamo, druge že s pločevino. Kmalu dosežemo cilj, Lalibelo. Majhno naselje, kjer hoteli skorajda zavzemajo več površine kot prebivališča domačinov. Tudi tukaj je povsod veliko ljudi. V sledečih tednih sem spoznala, da je v Etiopiji pravzaprav povsod veliko ljudi. Zvedavi so in prisrčni na svoj poseben, etiopski način. Otroci pogumnejši, starejši bolj sramežljivi. Vedno je nekdo v bližini. Saj, danes je Etiopijcev že skoraj 94 milijonov in če pogledamo statistiko prejšnjih let, jih je vsako leto prbl. 2 milijona več!

Lalibela ima nežno, lepo zveneče ime. To je kraj, ki v Etiopiji danes gotovo velja za enega slavnejših. Danes poimenovana po etiopskem kralju Gebre Mesqel Lalibeli iz konca 12. in začetka 13. stoletja, se je nekoč imenovala Roha. Lalibela kot beseda pomeni »čebele so prepoznale njegovo suverenost« in Gebre Mesqel je to ime dobil, ker so ga po rojstvu obkrožile čebele, kar je bil znak njegovega prihodnjega kraljevanja. On je tisti kralj, ki je v Lalibeli zgradil tisto, po čemer slovi. Enajst v skalo vrezanih cerkvic v zgolj 24 – tih letih. Zgodba pravi, da naj bi samega kralja nekoč zastrupili njegovi najbližji sorodniki. Takrat naj bi med 3 – dnevnimi halucinacijami »odpotoval« v Jeruzalem, za etiopske ortodoksne kristjane sveto deželo in v tem času naj bi mu Bog naročil gradnjo novega Jeruzalema. Kralj Lalibela je po njegovih natančnih navodilih dal zgraditi to izjemno mojstrovino, danes tudi del svetovne kulturne dediščine. Lalibela kar kipi od bibličnih imen, celo mestna reka se imenuje reka Jordan. Veliko skrivnosti je povezano z nastankom cerkvic v Lalibeli. Neizpodbitno je dejstvo, da so leta 1187 stari Jeruzalem zavzeli muslimani. To je hkrati obdobje kralja Lalibele in čas, ko je on začel uresničevati idejo o novem Jeruzalemu. Prav tako so imeli zdaj etiopski pravoslavni kristjani sveto deželo veliko bliže kot prej in se jih je več lahko odpravilo na romanje.

Danes nas odkrivanje v skalo vrezanih cerkva Lalibele preseneča iz koraka v korak. To ni le raziskovanje starih ostankov, saj so cerkve še kako žive in delujoče. Kraj je še vedno svet za etiopske pravoslavne kristjane, zato so v cerkvah vedno tudi domačini, za katere ima Lalibela izjemen pomen v njihovem verovanju. Cerkve same so izjemne. Prvo se pojavi vprašanje, kako je to mogoče? V zgolj 24 – tih letih? V 12. stoletju? Človeška ustvarjalnost res nima meja. Cerkve so resnično vrezane v živo skalo, polne so podrobnosti in simbolike. Sprehod skozi vseh 11 cerkvic je čarobno in mistično doživetje. Za vsako cerkvico skrbijo duhovniki, ki radi pokažejo kakšno podrobnost ali dragocenost, kot so recimo specialno izdelani križi iz dragih kovin. Vsaka cerkev ima svoj lasten, poseben, umetelno izdelan križ, ki je sveti predmet in ima mnogo pomembnih lastnosti. Ko je bil pred leti ukraden eden od križev Lalibele, so žalovali mnogi. Med cerkvami je gotovo najslavnejša in največkrat fotografirana cerkev Sv. Jurija, vrezana v skalo v obliki grškega križa. Ob njej obstane čas. Še posebej v tistih popoldanskih urah, ko se najlepše naravne barve tako lepo prepletajo med sabo in ustvarjajo čudovite podobe. Ko se popoldne prevesi v večer, je v Etiopiji čas za zabavo, saj Etiopijci izjemno radi plešejo in se veselijo ob dobri domači glasbi.. Tudi majhen kraj, kot je Lalibela, ima enega ali več tej betochov oz. tej barov. To so lokali, kjer ponujajo tej, etiopsko medeno vino in uživanje v živi glasbi glasbenikov azmari ter plesalcev, s katerimi seveda zaplešejo tudi obiskovalci.

Ajda Šter

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije: , ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.