Potovalne zgodbe – Komori

29. marca, 2021 11:16 | Objavil/a: | Komentiraj

Kako je lahko že osem let od potepanja po Komorih? Zdi se, kot da je bilo včeraj, a hkrati se je v tem času zgodilo za vsaj nekaj življenj stvari.

Tokrat se odpravljamo v prestolnico Komorov, v mesto Moroni. Moroni se nahaja na otoku Ngazidja, največjem v državi Komori. Druga dva otoka sta Moheli in Anjouan. O Moheliju sem že pisala in verjetno še kdaj bom, saj je bil skoraj mesec dni bivanja na tem otoku zares nepozaben. Moroni pa je mesto, kamor prispemo vsi, ki pridemo na Komore, kajti v njegovi bližini je tudi edino mednarodno letališče v državi.

Da so Komori nekaj posebnega, govori že podatek, da so vedno na seznamu desetih najmanj obiskanih dežel na svetu. Prav zares sva v dobrem mesecu dni na Komorih srečala manj kot pet tujcev. Zato Komori tudi ostajajo takšni, kot so že ves čas. Nihče tudi ne govori drugače kot Francosko ali Shikomori (spominja na Swahili). Zato se je bilo treba hitro naučiti tistih nekaj francoskih besed. Zraven smo se seveda veliko smejali eden drugemu in komunikacija je stekla.

Moroni, prestolnica Komorov, ni zelo veliko mesto. Ima manj kot 50 000 prebivalcev. Mesto je tik ob morju, pod mogočnim ognjenikom, goro Karthala (2361 m). Obala je tukaj vulkanska, črna. Na prvi pogled morda ne najlepša, a vsekakor zanimiva, dramatična in posebna. Mesto je mirno, ulice so široke, povsod je veliko zelenja. Hiše zelo različne. Od skrajno preprostih iz pločevine do zares lepih vil v bolj kolonialnem stilu. Vse sicer delujejo rahlo zanemarjene, saj se zgradb v tropskem podnebju hitro loti vlaga. Po cestah se vozijo odslužena francoska vozila, tudi katrce in petke med njimi! Kar nekaj je tudi odpadov starih francoskih vozil in zdi se, kot da jih veliko pripeljejo prav zato, da so tu na odpadu.

V Moroniju je največja znamenitost stari del mesta oz. Medina, nekoč utrjeno mesto, kjer so hiše zelo skupaj in so ulice izredno ozke. V vodniku piše, da Medina v Moroniju spominja na Stone Town na Zanzibarju. Stone Town dobro poznam in mi je všeč, zato se veselim Medine. A Medina je morda na Stone Town v resnici spominjala nekoč. Danes je ta del mesta precej zanemarjen, kakor je pravzaprav značilno za Komore. Potencial je, a mesta so zanemarjena.

Vseeno je v Medini prijetno. Všeč mi je labirint uličic, kjer se lahko izgubiš. Všeč so mi umetelno okrašena stara lesena vrata, tista, ki so preživela zob časa. Manjka kakšen lokal, restavracija, trgovinice. Precej bolj živahno je na ulicah blizu Velike mošeje v Moroniju. Tam so stojnice in ves čas ljudje kupujejo, klepetajo, postavajo. Še en izziv je bilo najti restavracijo. Zelo veliko jih namreč ni in zdi se, da domačini največ jedo kar doma. A potem se je ena znašla prav na tisti ulici, polni stojnic. Takšna pristna, lokalna in z zares okusnimi jedmi. Še kavico se je dalo naročiti in posedeti malo dlje. Kaj ni to najlepše v tujih deželah. Posedeti v lokalni restavraciji in opazovati življenje zunaj na ulici, lokalni vsakdan.

Pred osmimi leti seveda namestitve v Moroniju še niso ponujale wifi-ja in zato je bilo potrebno poiskati tudi internet cafe. Na srečo jih je bilo nekaj, a le eden je imel zares dobro povezavo. Oh, kje so ti časi? Sicer cenim wifi vedno in povsod, saj je tako marsikaj lažje, a obiski internet cafejev so bili na nek način prav romantični in pomemben del dneva. Gotovo se je tudi to zdaj spremenilo na Komorih.

Ker so Komori tropska dežela, je seveda želja po kopanju v toplem morju povsem normalna. A iskanje primerne plaže v mestu je še eden od izzivov. Obala je tukaj namreč vulkanska in lava je skoraj povsod dosegla morje. Zato so marsikje ostre črne skale in ni dostopa. Spet drugod je obala polna smeti, žal. Tako da je kopanje počakalo na otok Moheli.

Kaj pravite, bi šli z nami na Komore? Seveda za manj kot en mesec.

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije: ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.