Klinčevi otoki

Začimba, iz katere je nastala cela filozofija. A ne brez otokov!

Začne se v Indoneziji, ogromni in pestri deželi tisočih otokov. Kar nekaj daljših obiskov je potrebnih, da jo bolje spoznaš. Na enem od teh, tistih nadaljevalnih, sva razmišljala, kam. Odločitev je padla na Bando, majhno otočje sredi morja nekje v območju Molukov, daleč stran od večjih otokov. Zakaj Banda? Nedostopna, oddaljena, posebna, ekskluzivna in številka 1 na lestvici najlepših krajev Indonezije po izboru Lonely Planet. In slučajno se je lepo izšlo z letali in ladjami. Banda je sicer dostopna tudi po zraku, a letala letijo zgolj, ko je popolnoma jasno vreme. To je redko. Zato je najbolj zanesljiva možnost vožnja z ladjo Pelni, indonezijsko državno družbo za pomorski prevoz potnikov in tovora. To so ogromne ladje za več tisoč potnikov, ki lepo krožijo med otoki in imajo mesečne ali daljše poti. Zato je ključnega pomena načrtovanje potovanja, saj recimo na Bando lahko pluješ le 2x mesečno iz najbližjega večjega pristanišča, Ambona. In prav v najinih zadnjih treh tednih takratne Indonezije se je iz Ambona na Bando peljal Pelnijev Ciremai. No, pa pojdiva na Bando, začimbne otoke, od koder izvirajo klinčki. In muškatni oreh. Nenazadnje so ti danes tako izolirani otoki originalni začimbni otoki!

Banda, tukaj smo, je zapiskal Ciremai in nas odložil tam, kjer smo si zamislili raj

Vedno sanjamo o rajskih otokih, kjer ni nič, le palme in morje. Le od kod ideja, da je vsak tropski otok prav takšen raj? Prihod na otočje Bando je bil nekako mističen skozi jutranje meglice in ozek dostop do glavnega pristanišča. In po pestri noči na Ciremaju še kako zaželen.  Majhni otočki in bistro morje, na naši desni vulkan Api s svojo pravilno obliko. Potem pa počasno izkrcanje in hoja skozi tržnico, ki se v glavnem mestu otočja, Bandaneiri, ustvari ob prihodu ladje. V prijetnem penzionu s pogledom na vulkan dobiva jutranjo kavico in zgodba o Bandi se lahko začne. Kakor je bil Ciremai utrujajoč, tako je bil prvi dan na Bandi pomirjajoč. Hitro sva ugotovila, da se v glavnem mestu ne dogaja veliko, da je ponudbe zelo malo in da čas teče še počasneje, kot bi si človek lahko zamislil. Pravi kraj za pravi odklop torej. Domačini se smehljajo in uživajo svoje dnevu enake dni. Restavracij praktično ni, pač pa zvečer pridejo prijazne gospe na ulico in prodajajo nasi ikan, majhen košček ribe z nekaj riža in omakico. Ko to obogatiš z nekaj narezane sveže zelenjave, dobiš ultimativni Banda obrok. Ne duha ne sluha ni o kakšni lepi tropski plaži ali čemerkoli, kar si predstavljamo pod besedico tropski raj. Je pa veliko miru in je lepo. Drugačen raj torej.

Kaj imajo klinčki s klinčevimi otoki?

Ko sva šla v enem od dni na Bandi obiskat največjega od otokov, Bando Besar, sva se sprehodila skozi eno od mnogih plantaž klinčevih dreves. Klinčevcev, torej. In kasneje sva se sprehajala po potkah glavne vasi, kjer so povsod ob cesti sušili klinčke. To so pravi klinčevi otoki, si rečeva. In delno tudi muškatni. A klinčevi se veliko bolje sliši, poleg tega je zadaj skriti pomen. Ko prepotuješ pol Indonezije z letali in potem še z ladjo, si na koncu poti sigurno želiš tropski raj. Banda to sigurno ni, vsaj ne tisti iz razglednic. Se pa lahko najde marsikaj rajskega v zvezi z Bando. Rajski mir, rajski razgled iz penziona na vulkan Api in še več rajskih razgledov z drugih razglednih točk. Počasi postane rajski tudi vsakodnevni nasi ikan in muškatna marmelada, mandljeve slaščice. Dnevna in nočna spokojnost. Podvodni svet Bande, kjer ne zmanjka različnih barv. Prijazni domačini, ki izgledajo, kot da so popolnoma brez skrbi. Veliko je torej razlogov, ki Bando naredijo rajsko. A rajsko na drugačen način, ne tisti klasičen s palmami in belo plažo. Klinček gleda te rajske otoke, si rečeva proti koncu najinega obiska Bande, ko se je Ciremai zopet vrnil, da nas odpelje nazaj v Ambon. A še vedno so tile klinčevi otoki klinčevi zaradi klinčkov in ničesar drugega. Ostalo je namreč lepo in posebno, še kako zelo vredno obiska. To pa ne pomeni, da resnično klinčevi otoki ne obstajajo. Kar precej jih je. A o teh kdaj drugič!

 Ajda Šter