Ljubezen gre skozi želodec tudi na potovanju – Indonezija (drugič)

Kje jesti v Indoneziji?

Včasih imam občutek, da so nekatere ulice v indonezijskih mestih ena sama velika restavracija. Povsod se nekaj kuha, peče, cvre. Veliko se dogaja okrog hrane. Predvsem pa je veliko možnosti za priložnosten obrok. Ena možnost so restavracije. Obstajajo vseh mogočih nivojev in specializiranosti. Od takšnih, ki se ponašajo z obširnim jedilnikom do takšnih, ki se specializirajo za nekaj jedi in le – te resnično obvladajo. Ko boste Indonezijca vprašali, kam na večerjo, bo najprej vprašal, kaj želite jesti. Če je to nasi goreng, vas bo gotovo poslal v restavracijo z najboljšim nasi gorengom v tistem kraju. Pogosto se tudi zgodi, da želijo Indonezijci jesti različne jedi in zato obiščejo različne restavracije. Najprej bakso (priljubljeno indonezijsko juhico z mesnimi cmoki) v eni restavraciji, potem riž s satejem (mesna nabodalca) v drugi. V takšnih restavracijah jedilniki niso dolgi, kuharji pa so na svoje jedi izjemno ponosni in vsak dan sproti izboljšujejo recepte. Poleg konkretnih restavracij se v mnogih indonezijskih mestih na ulicah, še posebej proti večeru, pojavijo začasne restavracije. Takšne restavracije lastniki inovativno postavijo na za to določenih prostorih sredi ulic z uporabo različnih materialov. Kuhinja je seveda odprta, mize so preproste in si jih obiskovalci delijo, restavracije se specializirajo na določene jedi. Pogosto se v Indoneziji hrana kar pripelje do vas. Za to poskrbijo poulični prodajalci s premičnimi stojnicami na kolesih, imenovanimi kaki lima (kar pomeni »pet nog«, dve sta prodajalčevi, tri so kolesa stojnice). Ti prodajalci se cele dneve vozijo po ulicah mest in naselij ter prodajajo svoje jedi. Navadno ponujajo le nekaj različnih jedi, kolikor je pač zmožno peljati in pripravljati sproti. Največkrat na kaki limi lahko naročite bakso ali kakšne rezance z dodatki. In vam povem, tako težko se je upreti, ko nekdo v tvojo bližino pripelje voziček z dišečo, vročo, slastno juhico! Na ulicah indonezijskih mest in naselij je pogosto, še posebej ob večerih, možno na stojnicah kupiti že pripravljeno hrano in jo odnesti domov ter pojesti tam. Mnoge Indonezijke se tako tudi preživljajo, da doma pripravijo hrano in jo potem prodajajo. Ne le ob večerih, tudi zgodaj zjutraj lahko nakupite domače specialitete za indonezijski zajtrk. Možnosti torej kar ne zmanjka, kje si privoščiti kaj slastnega v Indoneziji, saj Indonezijci zelooo radi jed, hrana je pomemben del vsakodnevnega in tudi družabnega življenja.

Kako jesti po indonezijsko?

Originalno so Indonezijci (in veliko jih še vedno) jedli z rokami, pogosto ne iz krožnika, pač pa iz bananinega lista. Z različnimi zunanjimi vplivi so posvojili Indonezijci različne navade. Iz Kitajske so prišle palčke, iz zahoda žlica, vilica in nož. Tako danes večinoma v indonezijskih restavracijah, takšnih in drugačnih, ob hrani dobimo nekakšen pribor. Roke pa uporabljajo Indonezijci pogosto doma in tudi v nekaterih restavracijah s hrano, kjer roke veljajo za tradicionalen pribor. Ne le s čim, pač pa je tudi zaporedje pomembno, ko jemo v Indoneziji. Indonezijci ne poznajo zaporedja v smislu juha/predjed, glavna jed in sladica. Večinoma si privoščijo en glavni obrok. Tradicionalno in tipično indonezijsko je to tako, da vsakdo za mizo dobi svoj krožnik, poln vročega belega riža. Na sredino mize se postavi nekaj različnih jedi, mesnih in zelenjavnih, katere si vsakdo potem sam postreže. Sladica je pogosto sladka pijača po glavnem obroku. Na tak način in skupaj Indonezijci še posebej radi jedo ob večerih. In to pozno zvečer. Vedno sem se čudila, kako lahko večerjajo po 9. uri ali še kasneje zvečer. Kmalu sem ugotovila, da je to najprijetnejši čas v dnevu, ko se huda vročina poleže in zrak postane bolj svež. Apetit se precej poveča v primerjavi z obdobji preko dneva. Zajtrk ponavadi ni močan in velik obrok. Pogosto je to lahko tisto, kar je ostalo od večerje ali kakšen sladek prigrizek iz riževe moke. Zraven se pijeta kava ali čaj. Oboje zelo sladko. Ena prvih stvari, ki sem se jih naučila po indonezijsko je, kako se reče brez sladkorja (tanpa gula). Kljub temu, da sem naročala kavo brez sladkorja, je bila sladka. In nekoč sem opazovala, kako so pripravili kavo brez sladkorja. Z dvema žličkama sladkorja, medtem ko je bila normalna kava s štirimi žličkami sladkorja! Od takrat naprej sem tanpa gula dvojno poudarila in večinoma je uspelo. Kosilo se v Indoneziji poje sproti, tekom dneva in glede na priložnost. Naj bo doma ali na ulici, navadno je preprosto in lahko. Kot že omenjeno je najpomembnejši obrok dneva večerja. Poleg tega je to tudi čas, ko se družine lahko zberejo ob obroku, kar je izjemno pomembno, saj Indonezijci zelo radi jedo v družbi. Najlepše je bilo to doživeti v času ramadana. Takrat muslimani (kateri v Indoneziji prevladujejo) ne jedo od sončnega vzhoda do zahoda. Zato se nekaj ur pred sončnim zahodom začne pripravljati hrano. Če se hrane ne pripravlja doma, se jo lahko kupi v samo za ta namen pripravljenih tržnicah s hrano, ki jo skuhajo ženske doma in potem prodajo. Z mojimi indonezijskimi prijatelji smo se kar nekaj dni zapored odpravili na takšne tržnice, nakupili hrano in si jo potem skupaj privoščili. Vso hrano smo naložili na bananine liste sredi mize, potem pa se je polotili ob trenutku, ko je sonce zašlo. Koliko je bilo to različnih okusov! A najlepše pri vsem je bilo deliti izkušnjo z vsemi za mizo!

Regionalne posebnosti – od tamare do panikija

Kot razsežen arhipelag otokov ima Indonezija ogromno, skoraj nešteto regionalnih kulinaričnih posebnosti. Med njimi so takšne, ob katerih se nam pocedijo sline in takšne, katerih mnogi ne bi radi niti videli na krožniku. Ena bolj slastnih različic so ribe in morski sadeži, pripravljeni na kakšnega od posebnih, lokalnih načinov v bližini morja. Prav tako slastna je sumatrijska »Padang« hrana, še posebej priljubljena pri ljubiteljih močno začinjenih jedi. Balijci ob posebnih priložnostih recimo uživajo ob okusnih, polnjenih in počasi pečenih pujskih. Pogosto se določene indonezijske jedi tudi imenujejo po regiji ali kraju, od koder prihajajo. Še posebej to velja za različne juhe. Tiste najbolj priljubljene se potem razširijo na več otokov in tako lahko tudi na Borneu uživamo ob javanski specialiteti soto Bandung. A tukaj smo še vedno pri tistih slastnih, všečnih jedeh. Če se premaknemo k tistim, malce in zelo eksotičnim, postane še posebej zanimivo. V podnaslovu omenjena tamara govori o sočnih in slastnih sveže popraženih ličinkah, ki jih nadvse radi jedo pripadniki plemena Mentawai na otoku Siberut ob obali Sumatre. Paniki pa je jed z netopirjevim mesom, ki izvira iz severnega Sulawesija. Prav tam si ljudje občasno radi privoščijo tudi pasje meso, pripravljeno zelo začinjeno v omaki. Izzivi za ljubitelje eksotične kulinarike se začnejo vrstiti. Bolj kot se odmikamo stran od močno poseljenih območij, več je zanimivih lokalnih jedi. Ljudje tam uporabljajo sestavine, ki jih najdejo v naravi. Morda na videz nenavadne in nam tuje jedi, so domačinom nadvse okusne. Nikoli ne bom pozabila trenutka na otoku Siberut ob obali Sumatre, ko smo se trudili poizkusiti vsak eno pečeno tamaro. Težko je šla po grlu, še posebej, ko je bilo treba pregrizniti hrustljavo glavo. Ko se je vsak od nas namučil z eno ličinko, smo ugotovili, da so nam jih ponudili zvrhan krožnik. Zato smo se zahvalili kuharju in potožili, da je bila večerja tako dobra, da nimamo več prostora za vse te tamare. Domačini so preverili, če mislimo resno. Zatem pa: »njam, tamara«. Krožnik je bil prazen v trenutku! Bi jutri tudi kaj tamar, so nas vprašali. Hvala, res, a prepustimo jih vam, mi pa se bomo še naprej držali… riža!

Ajda Šter