Tropske sanje južne Indije – Kerala

Vlak se dotakne najbolj južne točke Indije in že je tu nov svet

Kanyakumari se imenuje kraj, kjer se na jugu konča indijska podcelina in kjer Bengalski zaliv sreča Indijske ocean ter Arabsko morje. Znan tudi kot Cape Comorin je še vedno del indijske države Tamil Nadu, a še kako zanimiv postanek na poti proti Kerali. Kraj ima sveti pomen za hindujce in je posvečen boginji Devi Kanya, inkarnaciji boginje Parvati, žene pomembnega boga Šive. Legenda pravi, da naj bi boginja Devi Kanya z eno samo roko premagala demone in obvarovala svet. Hindujski romarji pridejo sem, da obiščejo tempelj, kjer se zahvalijo boginji za pogumno dejanje in se okopajo v svetih vodah stičišča morij… Z malo sreče se teh svetih vod dotaknemo tudi obiskovalci, ki se tukaj ustavimo na poti v zeleno Keralo. Sreča je potrebna, da uspeš doseči morje skozi množico ljudi, ki vsak dan obišče najbolj južno točko Indije. V Kanyakumariju se je tudi moja pot obrnila navzgor in proti zahodu, v tropsko indijsko državo Keralo. Kmalu prispemo v milijonsko mesto Trivandrum, oddaljeno le krajšo avtobusno vožnjo. Seveda meja med dvema indijskima državama ni opazna in tudi sama okolica izgleda podobno kot v Tamil Naduju. A to veliko mesto, prestolnica Kerale, je le postojanka. Tisto najlepše, kar lahko ponudi Kerala, me čaka v prihodnjih dneh. Pravijo, da je Kerala kraj, kjer Indija prestavi v počasnejšo prestavo in se na splošno kar sveti od svojih lepot. Čudovite plaže, narodni parki, neskončne čajeve plantaže, izjemna mešanica kultur, kolonialne postojanke, ajurveda, slavni kanali backwaters in še več so v Kerali postavljeni v to izjemno prijetno podnebje in tropsko okolico vseh mogočih odtenkov zelene.

O morje, kje pa si?

Za svoj počitniški kraj sem si v Kerali izbrala majhno vasico ob obali z imenom Varkala. Le dve urici vožnje z vlakom in že sem bila na balkončku svoje sobe s pogledom na širno morje. To je tisto pravo, po dolgih tednih potovanja si človek še kako želi sonca, morja, kakšne palme in vsega s tem povezanega! A glej, ob pridnem študiranju svojega vodnika o Indiji nisem bila pozorna, da Varkala leži na vrhu klifa. Najprej sem pomislila, je tukaj sploh kakšna plaža? In bila hkrati navdušena nad čudovitim razgledom! Plaža seveda je in do nje vodi kar nekaj stopnic, ob katerih domačini oddajajo senčnike za nekaj rupij. Ah, kaj bi s senčnikom, še posebej ob sončni 12, ko pa sem si tako želela morja in sonca. Zvečer sem vedela, zakaj senčnik in naslednjih nekaj počitniških dni preživela v svoji sobi ali kakšni bližnji senci. Varkala pa me je povsem očarala. Dolgi sprehodi po klifu, zrenje v fantastičen sončni zahod, neskončne količine slastnega tropskega sadja, večerje s svežo morsko hrano, dovolj aktivnosti, večerni koktejli v dobri družbi. Seveda ne gre brez ajurvede, te tisočletne znanosti o naravnem zdravljenju, ki naj bi bila doma prav iz Kerale. Njen najboljši del so ajurvedske masaže, ki jih ponujajo vsakih nekaj korakov ob sprehajanju po vrhu klifa in dodajo piko na i celotnemu vzdušju.

To je to! Backwaters Kerale, prava poslastica in neskončna romantika

Poslastica ker je to tako lep kraj, da ga je še sanjati težko. Gre za širno omrežje lagun, jezer, rek in kanalov, katerih je za več kot 900 km,  tik za obalo v Kerali, ki se vije še globoko v notranjost. Tukaj ljudje žive čisto posebno, spokojno življenje in se preživljajo z uporabo kokosove palme na vse mogoče načine ter pridelavo indijskih oreščkov. Na tistih majhnih koščkih zemlje vmes med vodo si postavijo preprosta prebivališča in imajo zraven še domače živali ter kakšen manjši vrtiček za lastno uporabo. Seveda domačini love tudi ribe in kozice ter lupinarje, katere zažgejo na oglju, da dobe apno. Glavno prevozno sredstvo je čoln. V modernejših časih motoren, a še vedno veliko v uporabi in precej bolj dostopen je lesen kanu, katerega poganjajo z bambusovimi palicami. Nič cestnega hrupa, pomirjujoča voda, povsod dovolj zelene barve, dobrodošla senca številnih kokosovih palm, noči z milijoni zvezdic… Vse to so prave sestavine za dovolj romantike, a če temu dodamo še nočitev na bivalnih čolnih na kakšnem od jezer, je to res to! Jaz sem se v backwaters odpravila s kanujem in se fantom, ki ga je spretno vozil med kanali, pod mostički, preko jezerc, do solz nasmejala dejstvu, da je takšno romantiko, kot jo ponuja backwaters lepše uživati v družbi. In on ni razumel, zakaj bi človek sam prišel sem. Že smo pri mono-romantiki. Tudi ta je super in prava, a za nočitev na bivalnem čolnu se kljub vsemu nisem odločila ter raje prenočila med mnogimi domačimi živalicami na slamnjači v eni od najbolj preprostih sob Indije. Posebna vrsta romantike? Seveda!

Kochi, Vasco da Gama, kolonialno vzdušje in kathakali

V svojem vodniku berem o zanimivem kolonialnem mestu, pristanišču in trdnjavi Kochin. Ko vlak pripelje na postajo in se uspem prebiti skozi množico do izhoda, ni o takšnem mestu ne duha ne sluha. Pač pa je pred mano tako tipično moderno indijsko mesto in tipična indijska prometna zmeda. Prvega izmed mnogih voznikov rikš vprašam, kje je stari del Kochina. Kar precej daleč stran, mi pove, zdaj si v novem delu mesta. Pove, da ga prijatelji kličejo Schumacher in da me z veseljem zapelje na moj izbrani cilj. In sva šla. Hitreje kot veter z brnečo rikšo tja v Fort Cochin. Mesto Indijci ljubkovalno kličejo Kochi. Tam sem našla prav vse, o čemer sem brala. Staro portugalsko obzidje, mnogo kolonialnih zgradb, svetišča mnogih svetovnih religij na majhni razdalji, tudi po 500 let stare hiše in še mnogo več. Fort Cochin je pravo muzejsko mesto, ki šepeta o nekdanjih časih na vsakem koraku. Presenetila me je ena najstarejših cerkva v Indiji, cerkev Sv. Frančiška iz 1503, kjer je bil 14 let pokopan sam Vasco Da Gama, slavni raziskovalec, ki je v Kochiju umrl leta 1524. Tukaj so tudi slavne kitajske ribiške mreže, zraven katerih vam na kakšni od stojnic z veseljem pripravijo sveži ulov. Mnogo starih hiš je obnovljenih in so v njih urejeni butki, knjigarne, glasbene trgovine, restavracije,… Zelo lepo je zvečer, ko se večina obiskovalcev odpravi na tisto slavno predstavo kathakali. Direkten prevod kathakali-ja pomeni »igrana zgodba« in gre za odrsko upodabljanje zgodb slavnih indijskih epov Ramayana in Mahabharata. Navadno je tematika predstav ali dobro proti zlemu, krhkost s pogumom, revščina in bogastvo, vojna in mir, zemeljsko in božansko… Tako kot v vélikih zgodbah. Nastopajo usposobljeni izvajalci, ki se izražajo skozi gibanje, izraze na obrazih in geste rok, pevci in glasbeniki poskrbe za ozadje ter pripovedujejo zgodbo. Kljub temu, da je zgodbi težko slediti, je predstava izjemno zanimiva zaradi kostumov, umetelno naličenih obrazov, zanimivega izražanja, glasbe… Še enkrat si rečem, to je to. Muzejsko vzdušje in prijetni večeri v Kochiju, lepo slovo od tropske Kerale, saj od tu vodi moja pot še bolj na sever in višje v zavetje južno-indijskega gorovja, Zahodnih Gatov.

Ajda Šter