Sanje o plemenski Afriki

Afriko si nas veliko predstavlja nekako takole: prostrana savana, tu in tam kakšno veliko drevo, divje živali in plemena domorodcev. Plemena kot noč temnih ljudi, le s kakšno kožo, ovito okrog bokov, okrašenih s pisanim nakitom, ki bobnajo in plešejo okrog ognja ter žive v preprostih okroglih hiškah. Je res tako? V večini afriških držav je plemen, ki žive res tradicionalno življenje, vedno manj oz. jih sploh ni več. Večinoma zdaj tradicionalno življenje ohranjajo kot folkloro, sicer pa žive bolj sodobno in so bobne ter usnjena »krila« že pospravili ali prodali kakemu nadobudnemu navdušencu. A takšna afriška divjina, o kateri sanjamo, še obstaja. V Etiopiji oz. na njenem skrajnem jugu.

Popolnoma drugačen svet južne Etiopije

Pot iz Addis Abebe na jug vodi skozi Veliki tektonski jarek in njegova številna jezera. Pokrajina počasi postaja tista »tipična« afriška. Prostrana, suha ravnina ter slikovite akacije – točno tiste, katerih silhueta v barvah sončnega zahoda ustvarja eno od tipičnih afriških podob. Po kar nekaj urah vožnje in ob umiku iz glavnih cest se že začnejo na obzorju pojavljati prve tipične afriške hiške okroglih oblik, imenovanih tudi tukuli. Ljudje so temnejše polti in nekateri že nosijo pisana oblačila ter okraske. Prenočevanje pri prvem od mnogih plemen, Dorzah, obljublja nekaj več. Vzdušje postaja pravo. Še vedno pa je večina naselij sodobnih in še vedno je pričakovanje v zraku. Zrak postaja vroč, prečkamo reko in znajdemo se v dolini reke Omo oz. območju z izjemno plemensko raznovrstnostjo. Skozi tisočletja je bila dolina nižjega Oma križišče poti mnogih plemen, ki so migrirala skozi regijo. Ljudje, ki jih srečujemo tukaj, so res kot iz dokumentarnih oddaj. Goli zgornji del telesa ter v živalsko kožo oviti boki. Pisani okraski in umetelne frizure. Prve od blizu srečamo pripadnike plemena Bana že na postojanki, kjer si privoščimo kosilo. Bolj kot hrana nas zanimajo ljudje. Kako naj se jim približamo?

Srečanje s pripadniki plemen, kaj pa zdaj?

Večina obiskovalcev želi te lepe, nam izjemno zanimive ljudi ob srečanju takoj fotografirati. Seveda, saj se dokumentarna oddaja odvija kar pred nami in le kdo ne bi želel tega obeležiti. A ne gre tako enostavno. Pripadniki plemen so namreč že z najzgodnejšimi obiskovalci ugotovili, da so njihove fotografije še kako zaželjene. Ugotovili so tudi, da bi obiskovalci naredili marsikaj za dobre oz. zanimive fotografije. Gotovo jim je bilo nenavadno, ko so jih prosili, naj stoje pri miru in se pustijo fotografirati. Zato so skozi čas začeli za fotografije pobirati denar. Vsako pleme oz. vsaka vasica ima svojo ceno za fotografije. Nekateri računajo glede na število oseb na fotografiji, drugi na število fotografij, spet pri tretjih se je možno zmeniti za pavšal (redko). Prva reakcija na plačevanje fotografij nas obiskovalcev je seveda ogorčenje. Le zakaj in kaj bodo ti ljudje z denarjem, saj vendar žive v divjini in nič ne potrebujejo. Tudi oni potrebujejo denar. Vedno bolj. O vsem ostalem pa se je nesmiselno spraševati. Tako pač je. To so njihova pravila in najbolje jih je upoštevati. Sicer lahko zaidemo v težave. Vodnik mi pravi, naj povem ostalim »sistem« obiska plemen. Najprej se bomo malo pogovorili, se posmejali, pokazali nam bodo, kako živijo. Najbolje je fotoaparate ta čas pustiti v avtomobilih. Potem pa se bomo zmenili za fotografije. Ker smo se tega držali, je bilo naše doživetje neverjetno. Uživali smo tako mi, kot oni. Prav lepo smo se nasmejali. Saj ni potrebno, da govorimo njihov jezik. Primemo se za roke, pregledamo njihovo okrasje, oni našega in vsem nam je lažje. Na koncu smo ugotovili, da plačevanje fotografij sploh ni slabo. Vsi smo odnesli s sabo precej boljše fotografije, kot pa če bi jih na skrivaj od nekod »lovili«.

Ali ljudje tukaj res tako živijo?

Prav zares. Živijo v preprostih hiškah iz slame ali šibja, oblečeni so v kože ter nekateri že v sodobnejša oblačila. Jedo tisto, kar ulovijo oz. meso in mleko udomačenih živali (odvisno od plemena) ter tisto, kar naberejo v naravi. Živijo torej iz dneva v dan. Mnogo jih ne postavlja stalnih naselij, pač pa se selijo glede na možnosti paše za udomačene živali, ob vire pitne vode, glede na možnost lova ter nabiranja, gojenja nekaterih poljščin. V majhnih hiškah živi veliko ljudi, ki so navajeni tesne bližine. Živijo brez elektrike, tekoče vode in vseh ostalih pridobitev sodobnega življenja. Mnogim obiskovalcem se zdi vse skupaj nerealno. Težko je verjeti, da v svetu, v kakršnem živimo, ljudje še vedno živijo tako. A ta plemena so na svoj način življenja ponosna (še vedno). Ponosna so na svoje običaje, način oblačenja, zmožnost preživetja. Tudi k njim že sega roka moderne civilizacije in se jih vedno bolj dotika. A ljudje doline reke Omo še vedno živijo tako, kot so pred prihodom prvih »zunanjih« obiskovalcev. Lahko bi rekli, da živijo tako kot nekoč z dodatkom sodobnosti. A preverili smo tudi to, da tam globlje v divjini obstajajo plemenske skupnosti, ki tudi fotoaparatov in belih ljudi ne poznajo dobro. To je seveda že druga in daljša zgodba. Dokumentarna oddaja o afriških plemenih torej v dolini reke Omo obstaja v živo. Kako se je najbolje pripraviti na obisk južne Etiopije? S širokim nasmehom na obrazu, veliko zalogo potrpežljivosti, brez pričakovanj!

Izkušnja, ki ostane

Obisk plemen doline reke Omo je nepozabna izkušnja. Ne le zato, ker vidimo te zanimive ljudi z nam nadvse zanimivim načinom življenja, ampak tudi zato, ker nas nauči, kako različna življenja živimo ljudje po svetu v istem obdobju. Ko sem prvi večer po obisku enega od plemen v južni Etiopiji stala tušem v majhni in skromni kopalnici moje prav tako skromne sobe v penzionu, sem se zavedela, kaj vse je naša civilizacija. V istem trenutku se je v precej manjši slamnati hiški obiskanega plemena gnetlo kar nekaj ljudi brez predhodnega tuša in menjave oblačil. Je naše življenje čisti luksuz ali njihovo? Gotovo vsak v svojem najde svoj luksuz. Je pa lepo, da se občasno opomnimo, kaj vse nam je na voljo.

Se nadaljuje.

Ajda Šter

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije: ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.