Gorile – Uganda

4. februarja, 2014 16:39 | Objavil/a: | Komentarji so izklopljeni za Gorile – Uganda

Gorillas in the mist, muzungu in the mud

O sledenju gorskih goril v Ugandi

Gorske gorile so ena najbolj ogroženih bitij na našem planetu. Komaj dobrih 700 jih lahko še naštejemo in to res ni številka, s katero se je lahko pohvaliti. Gorske gorile živijo samo v Afriških državah Ugandi, Ruandi in Kongu. Pravzaprav živijo na nekakšni tromeji med temi tremi državami, v tropskem deževnem gozdu vse do nadmorske višine 4000m. Ker so tako ogrožene, je zelo omejen dostop do teh goril in sicer je mogoč samo s posebnim dovoljenjem Združenja za divje živali Ugande. To združenje dovoli obisk goril le osmim osebam dnevno pri eni skupini goril. Skupin je manj kot 20. Torej je številka obiskovalcev majhna. In prav je tako, saj je treba izjemno paziti na to, nam tako zelo podobno veličastno žival. Želja je bila močna, letalska karta je govorila o smeri Entebbe, časa je bilo ravno dovolj! Le še malo sreče, dve prosti dovoljenji za enega od dni in to je to! Gospod v pisarni naju je osrečil s pozitivnim odgovorom. Še nekaj uric sva iskala delujoč bankomat v Kampali, saj zadeva ni poceni in naslednji dan držala dovoljenja v roki! To!

Vsi užitki avtobusnih voženj

Že ko se je nekaj tistih pisanih rednih avtobusov peljalo skozi Kampalo, sva si rekla, da je že skrajni čas za eno od teh nepozabnih voženj. In ker je Narodni park Bwindi, kjer živi tudi najina skupina goril, kar nekaj sto kilometrov oddaljen od Kampale, je bilo treba najprej v »gorsko« prestolnico države, mesto Kabale. Avtobusna postaja v Kampali je ena tistih tipično kaotičnih Afriških postaj. Nikjer ne piše, kam gre kakšen avtobus, nihče ne nosi kakšne uniforme, po kateri bi spoznal človeka, ki pozna zadeve, takoj ko stopiš na postajo, te obkroži vsaj deset »sumljivih tipov« in potem se začne. Vlečejo te na vse smeri, a ker dejansko ne veš, kako in kaj vse deluje, moraš zaupati enemu od njih, da te je posadil na pravi avtobus in vanj tudi spravil tvojo prtljago ter ti prodal pravo karto. Potem izbereš prosti sedež in čakaš. Čakaš, čakaš in še dlje čakaš. Ne le, da je avtobus poln, kajti to je bil v eni uri. Čakali smo še dve uri več. Kdo bi vedel, zakaj. Morda zato, da so vsi tisti prodajalci, ki so vmes prinesli svoje blago na avtobus, imeli kaj prodaje. Morda zato, da so preverili stanje avtobusa, da so našli pravega voznika, dobili kakšna dovoljenja… Kakorkoli, odpeljali smo se po treh urah sedenja v avtobusu na postaji. Ni variante, da bi človek šel ven iz avtobusa, saj nikakor ne moreš drugače obdržati sedeža, kot da na njem sediš. In že tako je avtobus poln do zadnjega. Končno odpeljemo in pustimo Kampalo za sabo. V vodniku piše, da vožnja do Kabal traja šest ur. Mi smo jih potrebovali devet. Vmes se niti enkrat nismo ustavili za WC ali za kosilo, pač pa smo prigrizke kupovali kar skozi okno avtobusa, pod katerim so nadebudni prodajalci ponujali od pečenega mesa, bana in koruze do ocvrtih samos, pijače, sadja… Kljub skupaj 12 uram v avtobusu z imenom Happy boys, je vožnja kar minevala in vroč, soparen zrak prestolnice Ugande je proti večeru zamenjal sveži gorski zrak mesta Kabale.

Kabale in vožnja na izhodišče sledenja gorskih goril

Prijetno gorsko mesto je bila lepa postojanka pred tistim petkom 13., za katerega je pisalo na najinih dovoljenjih, da na ta dan lahko obiščeva gorske gorile skupine Oruzogo. Kabale pa hitro zaposlijo človeka za kakšen dan ali dva. Če ne drugega, so tukaj neskončne količine odličnega mlečnega afriškega čaja in opazovanje dogajanja na ulici pred lokalom. In tržnica z resnično prijaznimi ljudmi, kjer ti vsak tretji lahko olupi in nareže na koščke enega ot tistih slastnih ananasov. Sploh pa v pričakovanju obiska gorskih goril dan hitro mine in že je tukaj zgodnje jutro petka 13., ko se v popolni pripravljenosti na vse mogoče razmere v džungli, kjer žive gorske gorile in s tremi sirovimi sendviči odpraviva skupaj s še dvema prav tako navdušenima Švicarkama na začetek Narodnega parka Bwindi. Tja pridemo prav ob svitu in začnemo z razlago o poteku dneva. Vodnik nam pove vse in še posebej to, da pot ni predvidljiva, sigurno tudi ne lahka in nikoli ne vemo, kdaj točno v dnevu bomo srečali gorile. Zato moramo biti pripravljeni na čisto vse. Hodili bomo namreč po tropskem deževnem gozdu, kjer se nikoli ne ve, kakšna bo vsaka naslednja minuta. V skupini za obisk skupine goril po imenu Oruzogo nas je na ta dan le pet, česar smo veseli, zato smo hitro pripravljeni in že se z avti prebijamo do začetka našega sledenja. Seveda ne bomo sami, kajti v naši skupini je tudi nekaj sledilcev, ki so dan začeli precej pred nami, so že v džungli in sledijo gorile. Obveščali nas bodo po walkie – talkie-ju in nas usmerili na pravo pot. Naj se začne!

Srečanje z gorilami oz. eden najlepših potovalnih dni nasploh!

Debelo uro smo se prebijali po džungli, ko nas razveseli novica naših sledilcev, da nismo več daleč. In res, dosegli smo majcen potoček v ozki dolini sredi džungle, kjer smo pustili naše nahrbtnike in pohodne palice ter sledili vodniku. In skupaj z njim zrli v tisto živo – zeleno rastje, ne vedoč, kaj točno opazujemo. Prej smo še enkrat izvedeli, kako se moramo obnašati pri gorilah in da moramo biti izjemno spoštljivi do teh ogroženih živali, se jim ne približati na manj kot 7m, ne spuščati zvokov, metati stvari, početi karkoli izven dovoljenja našega vodnika in sledilcev. Pravila so stroga, a edina prava, saj moramo skupaj delati za dobro teh izjemnih živali. In glej, dva sledilca sta z mačetami sekala tisto rastje, od katerega smo bili oddaljeni kakih 10m. Kar naenkrat je pred nami v vsej svoji ogromni postavi stal sloviti silverback, eden od dominantnih samcev skupine gorskih goril Oruzogu. Kako veličasten začetek našega obiska. Ostali smo brez besed in šele po nekaj trenutkih uspeli narediti nekaj fotografij. Silverback se tako imenuje zaradi barve kožuha na svojem hrbtu, katera postane srebrnkasta po 14 letu starosti. Takrat samec lahko postane dominanten, če je močnejši od ostalih v skupini. V skupini gorskih goril je le en silverback samec dominanten. Skupine pa štejejo med 2 in 25 članov. Skupina Oruzogo ima 23 članov in dva silverbacka. Samec nas je zvedavo opazoval kakšen trenutek ali dva, potem pa nadaljeval z opravilom, ki mu pobere večino ur v dnevu, hranjenjem. Ko se je umaknil, smo sledili dalje. In srečali mamo z mladičem, še nekaj samcev in samic od blizu in jih kar precej le slišali ter opazili v vrhu dreves. Teren je bil blaten, spodrsljiv, poln insektov, a kaj bi to! Srečanje s temi čudovitimi bitji poplača čisto vse! Ko se je iztekla točno ena ura pri skupini gorskih goril Oruzogo, nam je vodnik povedal, da je obiska konec in da gremo nazaj. Kajti le ena ura na dan je dovoljena. Kar bi bilo več, bi motilo mirno vsakodnevno življenje teh živali in povečali možnost prenosa bolezni s človeka na gorile. Ko smo prigrizli nazaj na vrh in prejeli certifikate o obisku gorskih goril od našega vodnika, smo zapisali svoja mnenja v knjigo vtisov. Največkrat je bilo prebrati, da je bil ta dan tako fenomenalen, da pade v sam vrh lestvice vseh potovalnih dni nasploh. In ne le potovalnih…

Blaten muzungu in pravljično jezero Bunyonyi

Kdo je muzungu? To je ime za vsakega belega človeka, ki pohaja po deželah Vzhodne Afrike. Slišiš ga prav povsod. Otroci kričijo za tabo, mimoidoči komentirajo in se radi pohecajo na ta račun, tu in tam se znajde na spominskih majicah. Prav ena od slednjih je nosila napis kot je naslov tega članka. Gorillas in the mist, muzungu in the mud. Gorile v meglici, prvi del, si je svet zapomnil po največji borki za ohranitev ogroženih gorskih goril, Dianne Fossi. Film s točno tem imenom je obkrožil svet in hkrati z njim tudi novica o teh živalih, ki je pritegnila svetovno javnost. Zakaj v meglici? Ker živijo v tropskem deževnem gozdu na precej visoki nadmorski višini, kjer so meglice vsakodneven pojav. In vsakdo, ki se zanima za gorske gorile, slej ko prej sliši za gorile v meglici. Zakaj pa muzungu v blatu? Ker vsak muzungu, ki hoče obiskati gorske gorile, se enostavno mora zavedati, da bo blaten. Tako sva tudi dva muzunguja ravno prav blatna prišla z obiska gorskih goril in našla pravi kraj za znebiti se tega blata. Komaj nekaj kilometrov stran od mesta Kabale leži tisto prelepo jezero Bunyonyi, o katerem je enostavno težko pisati, kako lepo je. Treba ga je videti! S svojimi otočki, mirno gladino vode, spokojnimi počitniškimi naselji in malo prometa je pravi kraj za počitek. Pravljico poživijo neštete aktivnosti, ki so mogoče ob in na jezeru ter vedno sveži gorski zrak. In ni dneva, ko človek ne bi pregledal fotografij in filmčkov z obiska pri gorskih gorilah in se vsakokrat nasmehnil.

Ajda Šter

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije: , ,

Blog napisal/a kreativntovarn

Comments are closed here.