Potovalne zgodbe – Gana, zlata obala s suženjskimi gradovi

Lep, sproščen dan je pred nami. Prenočili smo v lepo urejenih hiškah med visokimi kokosovimi palmami. Obale pri hotelu še sploh nismo videli, saj smo prispeli prepozno. A preden se odpravimo na obalo, nas čaka raziskovanje okolice. Kje sploh smo? V Elmini, naselju tik ob morju v Gani.

Gana se je nekoč imenovala Zlata obala. To je bilo v časih britanske kolonizacije. Zakaj Zlata? Zaradi velikih zalog zlata v tej deželi in tudi drugih pomembnih surovin. A še ena trgovina je bila tu pomembnejša in je močno zaznamovala ne le nekaj let ali desetletij, pač pa nekaj stoletij. To je bila trgovina s sužnji. Del zgodovine o katerem nočemo veliko slišati, a je vseeno pomembno, da ga poznamo.

Najprej se sprehajamo po Elmini. Prijetno naselje s prisrčnim afriškim kaosom. Oh, kako pogrešam zdaj ta kaos. Polno ljudi, živali vonjav. Tako drugače, kot pri nas, a hkrati tako domačno, prijetno. Nič se ne obremenjujemo s tem, da smo prašni od nog do glave, da občasno stopimo v kak kakec na cesti in da nas tu in tam za rokav pocukajo nasmejani otroci. V zalivu je neskončno ribiških ladij vseh velikosti in tam se trguje, pogaja za cene. Potem zagledamo mogočno stavbo v bližini.

Bela je in oblikovana kot grad! V resnici je grad. A grad za koga? Strmimo v grad, ki so ga kolonialni gospodje, trgovci z ljudmi, uporabljali za trgovanje s sužnji. Ja, za trgovanje z ljudmi. Težko je verjeti, da so nekaj takšnega zgradili zgolj z namenom prodaje ljudi. In ne boste verjeli, kar 60 takšnih gradov je nekoč stalo na Zlati obali tik ob morju. Danes je možno videti ostanke polovice. Grad v Elmini je eden lepše ohranjenih in obnovljenih. A tokrat ne vstopimo. Še malo uživamo to pravo afriško vzdušje.

Zatem se odpravimo v Cape Coast. Večje naselje in ponovno izjemno barvito in živahno pristanišče, veliko ljudi in spet tisti prijetni kaos. A preden si v restavraciji tik nad morjem privoščimo kosilo ter osvežilno pivo, nas lokalni vodnik povabi v grad. Vroče je in sonce neusmiljeno sveti na nas. Vstopimo v grad.

Dvorišče je lepo. Vse je obnovljeno, ohranjeno. Prostori so urejeni, v njih je urejena zbirka predmetov starih fotografij. Zdi se prelepo, da bi bilo res. Prelepo, da bi sem pripeljali sužnje, preden so jih ladje odpeljale naprej, preko morja, v tuje dežele. Vodnik je skrajno resen in ko si ogledamo zgornje prostore, nas povabi s sabo v spodnje. Natančneje v ječe. Pod vsem tistim “bliščem” so velike ječe. Z visokim stropom. A ko izvemo, koliko ljudi je bilo naenkrat tu notri, obnemimo. Enostavno ne zmorem narediti niti ene fotografije.

Zgodbice se vrstijo in tudi mi smo resni. Razmišljam o tem, zakaj. Ljudje so bili odpeljani iz svojih domov v te gradove na obali. V ječe. In od tam v novo deželo, kjer so bili last svojega gospodarja. Gradovi na Zlati obali so bili njihova zadnja postojanka v domovini, ki je niso zapustili po svojih željah. Vodnik nas odpelje do razgledne točke in nam pokaže pisane lesene čolne na obali. Zopet je pred nami vsakodnevni vrvež. Odleže nam. To je zgodovina. Ampak truditi se moramo, da se nikoli več ne ponovi. A to je že druga zgodba.

Pri kosilu smo najprej tiho. Potem se začnejo debate, ki se nadaljujejo tudi v naši namestitvi. Sonce se poslavlja in obarva prelepo plažo v zlatih odtenkih. Zlata obala. A namesto Zlata bi se lahko imenovala tudi kako drugače. Nekoč. Zdaj je Gana in Gana je prelepa. Komaj čakam, da gremo spet tja!