Vzpon na vulkan Erta Ale – vrata v pekel

Nov dan v neizprosno vroči Danakilski depresiji se začenja. Danes gremo do vulkana Erta Ale, konstantno aktivnega in z dolgoletnim stalnim lavinim jezerom, kar je na svetu izjemna redkost. Ena od top lokacij v depresiji, obvezna tekom obiska tega neverjetnega kotička našega planeta. Naselja v depresiji so prava redkost in tam kjer so, se je potrebno založiti za naprej. S tistim, česar še nimaš ali še s čim dodatnim, saj nikoli ne veš, kaj ti prinese dan! Zato preden zapustimo naselje ob jezeru Afrera pobrskamo po tamkajšnjih prodajalnah – gre v bistvu za preproste kolibe, kjer imajo prodajalci vsega najnujnejšega po malo. Med drugim se najde tudi kakšna konzerva, zavitek testenin, kakšen kilogram riža. Kaj pa kruh? Ja, tamle pri sosedu poglejte, morda ga ima še nekaj. O, kruh, seveda ga vzamemo čim več. In že potujemo po brezpotju. Občudujem voznika, ki mu rečemo kar Fish, kako se znajde tukaj. Brez Garmina, brez mobitel signala, brez zemljevida. Sredi vroče, neizprosne puščave. A on že ve. Tu in tam je kakšna sled. Obstajajo znaki, ki jih je treba poznati. Zrak je vroč in suh, tu in tam zapiha veter ter dvigne puščavski pesek v zrak. Le kje se ustaviti, da bi se malo odpočili? Sence ni. Fish pa bi tudi rad čim prej dosegel cilj. Potem bo občutek boljši.

Kontrolna točka pred vulkanom

Vse pomembne lokacije v Danakilski depresiji varujejo in nadzorujejo Afari, lokalno pleme. Prav tako je tudi z vulkanom Erta Ale. Preden se sploh zavije na nekakšno »cesto« (ni ne sekundarna, niti terciarna, le kako jo označiti, ampak je), stojita dve leseni kolibi sredi ničesar. Tam se mora vsakdo ustaviti, druge ni. Afari namreč nadzorujejo vse in dobro vedo, od kod kdo prihaja ter če se kdo skuša izmuzniti kontrolni točki. Potrebno je igrati po pravilih. Z vodjem kontrolne točke se pogodimo, poklepetamo, plačamo neke »takse« in dobimo spremstvo. Z nami odpotuje Osman, mlad fant kakih 16 let (morda manj, morda več), primerno oborožen s puško. Še nekaj časa se vozimo po tisti »cesti« in že smo na vznožju vulkana. Tam ugotovimo, da nismo edini, še kakšen džip je na parkirišču. Spet se je potrebno pogajati za še več spremstva, plačati spet neke »takse«, spremljevalcem skuhati večerjo (pa je šel kruh in šli so špageti – lačni bomo do naslednjega naselja, saj smo imeli premalo zalog, a zdaj smo tu). Na vulkan se odpravimo zvečer, ko temperatura malce pade in je hoja prijetnejša.

Vzpon na vulkan in pogled, ki poplača ves trud

Noč, ko hodimo na 613 m visok vulkan je čudovita. Zvezd toliko, da skoraj prekrijejo temno nebo popolnoma. Seveda, daleč od svetlobnega onesnaževanja smo. Osman hodi z nami in nas varuje. Veliko pijemo, veliko se ustavljamo, kajti še vedno je vroče, vroče in še enkrat, vroče. A cilj je pred nami in komaj čakamo. Ko pridemo na rob ogromne kaldere, znotraj katere je več kraterjev, se seveda odločimo, da gremo takoj do slavnega lavinega jezera. Ponoči bo naravnost čudovito, si rečemo! S sabo imamo seveda tudi opremo za čez noč, katero bomo prespali prav tam, na robu kaldere. To pustimo pri enem od stražarjev ob preprostih kamnitih hiškah in že se spuščamo v kaldero. Zraven gre obvezno tudi Osman. Ko smo na dnu, vidimo, da bo pot do lavinega jezera še naporna. Prebijamo se namreč preko ne dolgo strjene lave in pod nogami se nam vdira. Je varno? Seveda, ni problema, pravi Osman in spretno kaže pot. Bližamo se jezeru in čutimo vedno več vročine, vidimo svetlobo. To pa je trenutek!!! Eden od tistih nepozabnih potovalnih. Pot do tu je bila resnično dolga, več kot prav zares naporna in cilj še kako zaželen. A še preden stopimo bliže k lavinemu jezeru kar naenkrat poči in iz njega vrže v zrak nekaj lave. Vsi trije z Osmanom vred se prestrašimo, obrnemo in pričnemo teči. Konec je, pomislim. Po tejle krhki lavi se je nemogoče rešiti. A kljub vsemu tečemo kot za stavo. A ker se nič posebnega ne zgodi, se ustavimo in pogledamo nazaj. Ob lavinem jezeru stoji nekaj ljudi in občuduje igro narave. Ah ja, torej smo ubežali le varni in »nežni« predstavi mogočnega vulkana. Odpravimo se do jezera in stojimo le nekaj metrov stran od brbotajoče lave. Prelepo je. vse besede so odveč.

Sredi ničesar proti ničemur

Noč, prespana na robu kaldere vulkana Erta Ale ni bila najbolj udobna, bila pa je ena najzanimivejših. Spust v dolino, na tistih prijetnih -110 metrov Danakilske depresije, je bil vroč. Pa čeprav ura ni bila niti 7 zjutraj. Naš voznik Fish je bil pripravljen. Naspal se je in spočil. Mi pa smo utrujeni od naporne noči, vzpona in spusta, v džipu hitro utonili v sen. Kaj je prijetnejšega kot spati v tej sanjski pokrajini sredi ničesar. Prav nobenega motečega elementa daleč naokoli. Kam gremo? Gremo nekam tja v tisto smer, nam pokaže Fish. Morda nikamor, morda pa pridemo do Hamed Ele, večjega naselja v depresiji! Kaj veste, da imajo tam shiro (priljubljena etiopska jed), kruh in še koka kolo? Norooo, jaz bom kar dve porciji, rečem. In tri koka kole! Spet smo se nekaj naučili. Ko si delaš zaloge, je vedno dobro vzeti še tisto malo več za vsak slučaj. Mi smo vzeli tisto malo manj in si rekli, saj bo! A do Hamed Ele je bila pot še dolga. To pa je že nova zgodba!

Ajda Šter

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije:

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.