Bela gospa in obala tjulnjev, Namibija

Namibijska pustinja je navdihujoča. Zdi se tudi neskončna. Naselja so redka in prav tako tudi vozila. Ni se težko ustaviti kjerkoli, da fotografiraš tisti slikoviti balvan ali samotno drevo, ki še vztraja. Čeprav imam rada vrvež, se tudi pustinja prileže, še kako. Zdi se, kot da se veliko dogaja, ali pa so to le moje misli.

Pot vodi proti najvišjemu vrhu Namibije, gori Brandberg. Ja, mnogo imen v Namibiji zveni nemško, saj je bila Namibija nemška kolonija med leti 1884 – 1915. V knjigi preberem, da je prav pod najvišjo goro Namibije možno videti stensko poslikavo, kjer je tudi Bela gospa. Bela gospa izstopa, saj je izrazito svetle barve v primerjavi z ostalimi podobami. Poslikava je nastala vsaj 2000 let nazaj, mnogo pred prvim prihodom belcev na to območje. Ali pač? Veliko ugibanj je bilo povezanih z Belo gospo.

Do Bele gospe vodi prijetna pod med hribi, a sredi dneva je izjemno vroče, zato se prileže postanek v senci kakšnega drevesa ali pod balvanom. Ne traja dolgo in že je tu balvan, na katerem je slavna poslikava. Takoj jo zagledam, saj zares izstopa. Danes je najbolje sprejeta ideja, da je Bela gospa vrač oz. šaman in da pleše obredni ples. Podobe ljudi okrog nje so manj natančne in temnejših barv. Pleme Bušmanov oz. Grmičarjev jih je naslikalo. Le oni vedo, kdo je bila zares Bela gospa. Navsezadnje je včasih morda tudi prav, da vsega ne vemo. Ali da stvari prepustimo domišljiji.

Med goro Brandberg in obalo je le slabih 200 km. Vmes eno spokojno naselje. Obala je prav tako pusta, kot notranjost Namibije. Ni čudno, da se imenuje Obala okostij! A na tej obali je en del, ki je še kako živ! Živ na poseben, leni način. Do tja vodi samotna cesta. Oh, kako so mi všeč te namibijske ceste. Vožnje se ne morem naveličati.

Kmalu je cilj na dlani. Cape Cross oz. Rt križa, kjer je križ postavil prvi Evropejec, Diogo Cao. Diogo je bil portugalski raziskovalec in v imenu svojega tedanjega kralja, Joaa II je na rtu postavil kamniti križ, padrao ter s tem razglasil to točko za portugalsko. Križ, ki danes stoji tu, je replika, originalni pa je v berlinskem muzeju Nemške zgodovine.

A križ ni edina stvar, ki je tu zanimiva in prav tako ne tista, zaradi katere je ta del Obale okostij živahen. Tukaj je namreč del obale rezerviran za eno največjih kolonij tjulnjev. Oh ja, sliši se jih že od daleč. Prav tako se jih kmalu tudi zavoha. A nemogoče si je predstavljati, koliko tjulnjev dejansko tu je. Zdi se, da neskončno. Poležavajo, se pogovarjajo, nekateri leno premikajo. A prav vsi so neskončno simpatični.

Oh ja, to je Namibija. Veliko sanjske vožnje in vmes kraji, ki se nam vtisnejo v spomin za vedno!