Z javnim avtobusom od Kampale do Kabale

Z javnim avtobusom preko dežele: Kampala – Kabale

Avtobusne vožnje v Afriki so vedno zanimive in polne dogodivščin. Kar nekaj posebnih mi ostaja v takšnem in drugačnem spominu, predvsem pa so nepozabne. Med njimi je tudi vožnja med prestolnico Ugande, Kampalo in mestom Kabale. Razdalja med mestoma je dobrih 400 km. Kaj pa je to, bi rekli mi. A v Afriki 400 km ni nujno zelo malo.

Afriška avtobusna postaja oz. organiziran kaos

Večer pred odhodom v Kabale sva v Kampali razglabljala, kdaj bi se odpravila na avtobusno postajo. Prav nič se nama ni mudilo in res sva prispela na postajo okrog 8h zjutraj v upanju, da bo na voljo še veliko avtobusov, ki naju bodo popeljali v bližino gorskih goril, katere sva želela obiskati v naslednjih dneh! Na avtobusni postaji je kar vrvelo od življenja in povprašala sva nekaj ljudi, kateri avtobus pelje v Kabale. Vedno je treba večkrat vprašati, saj pogosto pride do nesporazuma in te ljudje napotijo v različne smeri. Nihče ne nosi kakšne uniforme, zato je težko ločiti uslužbence od potnikov. Seveda je vedno na voljo tudi kar nekaj prijaznih fantov, ki ti z veseljem pokažejo pravi avtobus in še svetujejo, kateri sedež je najboljši. To je seveda njihovo delo, saj s pridobivanjem potnikov tudi nekaj zaslužijo od prevoznikov. Tako sva prijetno presenečena odkrila, da ima najin avtobus še kar nekaj prostora in da so sedeži kar udobni. Najino prtljago so pospravili nekam globoko v prtljažni prostor in nama rekli, naj počakava na avtobusu. Nihče ni znal povedati, kdaj avtobus odpelje. Za en odhod poskrbi kar nekaj ljudi. Eden nalaga prtljago, drugi usmerja tega, ki prtljago nalaga, spet tretji ureja sedežni red in potem je še nekaj dodatnih rok, ki pomagajo. Do zadnjega ne veš, kdo je voznik in kdo sprevodnik. Na avtobusu sva kar obsedela in opazovala dogajanje, ki nikoli ne postane dolgočasno. Minute so tekle in nazadnje so tekle tudi ure.

Voznik, kdaj odrinemo?

Skoraj tri ure smo potniki čakali v avtobusu, da je odrinil s postaje! Nezaslišano, bi pomislili. A to je kar normalno v Afriki. Najverjetneje je šel voznik še na zajtrk ali je imel kakšne druge opravke. Vsi potniki so bili nadvse potrpežljivi in so mirno čakali. Končno je prišel voznik, mlad fant, za katerega bi lahko pomislili, da nima veliko izkušenj z vožnjo. Skupaj s sprevodnikoma so izplačali vse tiste prijazne fante, ki so pridobili stranke, preverili število potnikov, količino prtljage in zatem je voznik prižgal avtobus. Nama se je kar smejalo, saj je bil avtobus napol prazen. To bo pa prijetna vožnja z dovolj prostora! Napaka! Potnike smo pobirali še preko celega mesta in na koncu nas ni bilo toliko, kot je sedežev, ampak še kar nekaj več. Končno smo zapuščali Kampalo in voznik je lahko pokazal vse svoje sposobnosti! Nismo se peljali, ampak leteli. Spet nekaj povsem normalnega! V avtobusu je bilo tudi nekaj živali ter prenekatera škatla sumljive vsebine. A midva sva bila vesela, da se peljemo!

Kaj pa postanki?

Tokrat postankov praktično ni bilo. Hitro nama je bilo žal, da čakanja v Kampali nisva izkoristila za obisk stranišča. A kdo bi vedel. Vozniku se je zgleda nekam zelo mudilo! Postali smo v vseh mestnih središčih na poti in skozi okna avtobusov so nam obcestni prodajalci prodajali vse mogoče. Od pečene koruze do koščkov pečenega mesa, ročno narejenih čevljev, vrečk s sadjem in še marsikaj! Daljšega postanka tehnične narave pa kar ni bilo na obzorju. Kmalu sva nehala piti vodo iz plastenke in tako kot ostali potniki potrpežljivo čakala. Neverjetno, kako potrpežljivi so ljudje. Nihče se ni nič pritožil, vsi so le mirno čakali, da vožnja mine in bodo dosegli svoj cilj. Dan se je prevesil v pozno popoldne in bližali smo se Kabalam. Voznik je potnikom ustavljal ob cesti kjer so želeli. Tudi naju je vprašal in povedala sva ime gostišča, kjer sva želela prenočiti. Ustavil nama je točno tam! Prispela sva po dobrih 11 urah odkar sva se usedla na avtobus. Zadostovalo je tudi skrajno preprosto stranišče v restavraciji in topel obrok nečesa neopisljivega. Samo da sva na cilju! A seveda bo potrebno tudi nazaj v Kampalo, na enak način! Kljub vsemu je bil povratek veliko enostavnejši, saj sva točno vedela, kako se pripraviti!