Asmara

Asmara, čutna prestolnica Eritreje

Združile so jih štiri ženske

Pred davnimi leti oz. med 800 in 400 p.n.š., so v okolici današnje Asmare živeli štirje klani. Klani Gheza Gurtom, Gheza Shelele, Gheza Serenser in Gheza Asmae so se ves čas spopadali med sabo in bili v nenehnih sporih. Leta so minevala in ljudje so postajali vedno bolj nezadovoljni s takšnim stanjem. Takrat so se štiri vplivne ženske, iz vsakega klana po ena, odločile in združile štiri klane v enega. Nastalo je naselje, ki so ga poimenovali Arbaete Asmera, kar pomeni »združile so jih štiri ženske«. Kmalu so naselje začeli klicati le z imenom Asmara, kar pomeni »združile so jih«. Dodatek »štiri« je odpadel. Tako se začne legendarna zgodovina Asmare. Tudi Etiopijci dodajajo košček legendarnega z zgodbo, po kateri naj bi slavna kraljica Makeda (kraljica iz Sabe) rodila svojega sina Menelika I, ki ga je imela s kraljem Salomonom, prav v Asmari. Skozi zgodovino je kar nekaj narodov za krajši čas okupiralo Asmaro, a najmočnejši pečat so pustili Italijani.

Italijani in njihov vpliv

1889. leta so Italijani okupirali Asmaro. Guverner Martini se je odločil, da bo Asmara prestolnica Eritreje in ne pristaniška Massawa. V začetku 20. stoletja so Asmaro z železnico povezali z obalo. V 1930-tih so Italijani začeli s prenovo mesta in ga uredili tako, da je kmalu dobilo naziv Piccola Roma (mali Rim). Italijanski arhitekti zgodnjega 20. stoletja so si v Asmari dali duška in uresničevali svoje najbolj nenavadne ideje. Še danes je mnogo teh zgradb v Asmari ohranjenih in nosijo italijanska imena (Casa del formaggio, Pasticeria moderna, Bar Vittoria,…). Asmara je v 1940-tih postala pravo italijansko središče širše okolice s skoraj 50 000 italijanskimi prebivalci. Z začetkom II. Svetovne vojne se je razvoj Asmare skoraj povsem ustavil. S porazom Italije so nadzor nad Eritrejo prevzeli Britanci, ki pa niso imeli veliko zanimanja za ta del sveta in hkrati so jih ovirale vedno večje težnje Eritreje po osamosvojitvi. 1952-tega so Eritrejo pripojili Etiopijci (Haile Selassie), slabih deset let kasneje se je začela vojna za neodvisnost Eritreje in leta 1991 je Eritreja neodvisnost dosegla. Asmara postane prestolnica neodvisne Eritreje! Italijansko vzdušje v mestu ostaja. Tudi nekaj manj kot 1000 eritrejskih Italijanov (potomci Italijanov, ki so se rodili v Eritreji) še vedno živi v mestu.

Asmara danes

Mesto leži na 2325 m n.m.v., zato uživa preko celega leta prijetne, osvežilne temperature, ki nikoli niso previsoke niti prenizke. Od pristanišča Massawa je Asmara oddaljena 110 km. Danes ima Asmara nekaj manj kot 700 000 prebivalcev in je trgovsko, administrativno ter upravno središče Eritreje. Ponaša se z zanimivo Art Deco arhitekturo iz časa italjianske okupacije, ki še vedno daje mestu značilen videz in zgradbe so lepo ohranjene. Poleg tovrstne arhitekture se Asmara danes ponaša tudi z lepo urejenim narodnim muzejem, zanimivo ortodoksno katedralo ter katoliško katedralo, kar nekaj kolonialnimi vilami in tudi že z modernimi zgradbami, ki se počasi infiltrirajo v zunanjo podobo Asmare. In ne le zgradbe same, tudi sicer je bilo mesto dobro načrtovano in ima zato široke ceste, polno trgov (piazze), dovolj zelenja za nadvse prijetno vzdušje. Danes mesto velja za enega najčistejših (zelo verjetno je kar na prvem mestu) in najbolj varnih mest v Afriki. Eritrejci sami so zdaj dodali mestu svoj pečat in svoje vzdušje ter prepletli italijansko zapuščino s svojo kulturo in tradicijo. Asmara danes tudi čaka in upa, da je bo kot svojo zapuščino prepoznal slavni Unesco.

Dan v eritrejski prestolnici

Dobro jutro, Asmara! V hotelu diši po zajtrku, še bolj pa po aromatični kavici! Čas je za sprehod! Kar tako, brez skrbi po afriški prestolnici? Seveda, Asmara je varna in Eritrejci so nadvse prijazni. Mahnemo jo po eni od širokih avenij, polnih zelenja. Nov dan se zdi umirjen in spokojen. Seveda je treba čim prej zaviti na mestno tržnico in preveriti ponudbo. Okrepljeni s slastnim sadjem nadaljujemo mimo vseh tistih zanimivih zgradb. Navdušeni nad futurističnim Fiat Taglierom, art deco Cinema Imperom,  obema katedralama, guvernerjevo palačo in še mnogimi tistimi neimenovanimi, si zaželimo kavico. Kavarn v Asmari gotovo ne primanjkuje. Pa je v mestu kaj elektrike, da bodo kavomati delovali? Je, ampak pohitimo, saj nikoli ne veš, kdaj je bo zmanjkalo. Kavica se zavleče in čas je za kosilo. Pica ali kaj eritrejskega? Eritrejsko, saj zato smo tu! Na mizo prinesejo nekakšno ogromno palačinko nenavadne barve z dišečo omakico. Mmm, prva injera, kako dobro! Pozno popoldne ob opazovanju dogajanja ne enem od živahnih trgov. Tu in tam nas ogovori naključen mimoidoči. Zdaj smo prepričani. Eritreja je prijazna, varna, prijetna in tako zelo zanimiva, posebna. Kako lepo je biti tukaj!

Ajda Šter