Antananarivo

19. februarja, 2017 20:49 | Objavil/a: | Komentiraj

Dnevi v Antananarivu

Prestolnice mnogih držav niso kraji, kjer bi na potovanjih radi preživeli veliko časa. So pa pomemben del vpogleda v vsako državo. Prestolnice imajo dobre restavracije, trgovine, pisane tržnice, zanimive muzeje, živahna središča. Prestolnic se je treba le pravilno »lotiti« in izkušnja je lahko zelo dobra! Antananarivo tako kot večina ostalih prestolnic afriških držav ne slovi kot najbolj prijetno mesto. Na enem od potovanj sem imela srečo in sem cel teden preživela v Antananarivu. Priznam, da se tega tedna nisem veselila, a na koncu koncev je bil super in morda bi še za kak dan podaljšala.

Bonjour, madame!

Bonjour je pozdrav, ki te na Madagaskarju spremlja na vsakem koraku. Tudi sicer je Madagaskar prevzel prenekatero francosko navado. Zajtrki v prestolnici so bili tipičen primer. Rogljiček in kava, kot osnova. Vsak dan bolj sem se veselila teh zajtrkov, kajti kava je bila večinoma dobra in rogljički vedno slastno hrustljavi. Ni vedno in povsod tako. Vsi pa vemo, da je dober začetek dneva še kako pomemben. Sploh v prestolnici, kjer si po naključju nehote obtičal za cel teden. Dobro razpoložena po aromatični kavi sem se odpravila v mestno središče. Peš, ker je bil moj hotel prav na robu središča.

Priprava na raziskovanje mesta

S seboj nisem vzela praktično nič. Le majhno torbico preko rame, v njej nekaj drobiža in robčki. Vse ostalo je počakalo v hotelu. Tako so mi svetovali in tako je pisalo tudi v vseh knjigah. Večji del dneva se mi je zdelo, da to sploh ni bilo potrebno in da bi lahko imela s sabo vse. Proti večeru pa sem razumela. Na glavni aveniji postopajo majhni otroci. Ko pride mimo nič hudega sluteč tujec, ga obstopijo in začnejo prijemati povsod. Izmaknejo vse, kar je na dosegu roke. Vse skupaj je neprijetno in hkrati tudi žalostno. Otroci so stari med 8 in 15 let, po moji oceni. Vsak tak dogodek je najbolje vzeti za hec in je vse v redu. Če veš, da nimaš nič pri sebi, je to enostavno. Mesto se trudi, da bi tovrstne »napade« preprečilo, a še vedno se dogajajo. Meni se je skoraj vsak dan v mestu to zgodilo in tudi mojim prihodnjim skupinam. Ker nismo nič izgubili, nam je bilo zgolj hudo zaradi otrok, ki se na ta način preživljajo. Z minimalno stvarmi in nekaj drobiža pri sebi sem se torej po mestu prav mirno sprehajala. Še dobro, da so bile meni privlačne trgovine blizu hotela in sem nekaj malce večjih nakupov vseeno lahko opravila.

Znamenitosti Antananariva

Tana, kot po domače svojo prestolnico imenujejo na Madagaskarju, ne slovi po večjih znamenitostih. Ima nekaj muzejev, neodprto palačo iz 18. stoletja in nekaj vpadljivih večjih zgradb. Je pa mesto kot celota zelo zanimivo in pristno. Središče ima mnogo francoskih značilnosti, a neizpodbitno malgaško dušo (malgaši so vsi prebivalci Madagaskarja). Mestno središče je zelo prijetno. Ozke uličice, na evropski način grajene hiše, majhni butiki, slaščičarne, kavarne, restavracije. Po ulicah se vozijo že odsluženi francoski avtomobili. V Antananarivu se z lahkoto nagledamo starih dobrih »kater« in »petk« ter podobnih vozil, ki so pri nas že prava redkost. Mesto je postavljeno na mnogih gričih, zato je tudi sprehod po mestu lahko pravi treking. Gor in dol. Zato je tudi kar nekaj lepih razglednih točk. Prijetna je tudi osrednja tržnica, kjer se najde prav vse, kar si srce poželi. Sama sem raje kot tržnico vsak dan obiskala večji supermarket, kjer so bile cene fiksne in označene. Vsak večer je z mano v hotel prišel kakšen okusen tropski sadež. Imela pa sem tudi srečo, saj je novembra na Madagaskarju sezona jagod in le teh se nikakor nisem naveličala. Antananarivo je torej mesto, ki ga je vredno videti zaradi utripa samega, kajti ohranja svoj tipičen značaj, tako kot celoten Madagaskar. Poseben, izoliran, a hkrati z ravno pravim kančkom evropskega udobja.

Teden je minil hitro

Vsak dan sem si privoščila dolg sprehod po mestu in odkrila kaj novega. Majhen, zanimiv butik v eni ulici. Hišo nenavadnih oblik v drugi. Novo »razgledno točko« na enem od hribov. Preizkusila sem veliko kavarn in zgolj opazovala tamkajšnje dogajanje. Tudi večeri so bili prijetni v hotelski ali eni bližnjih restavracij. Madagaskar me je navdušil s svojo kulinariko. Jedi so inovativne, lepo postrežene in večinoma zelo okusne. Francoski način, lokalne sestavine, lokalne posebnosti. Večinoma povsod postrežejo menije s 3 – 5 hodi in pravi užitek si je bilo to privoščiti za zelo prijazne cene. V mestu sem odkrila tudi tovarniško čokoladnico, še dobro da zadnji dan. Antananarivo torej ni mesto, za katerega bi lahko naštevali tujim obiskovalcem zanimive znamenitosti in lepote. Je pa mesto s svojo značilno dušo in prijetnim utripom. Vsekakor je nekaj posebnega in v veselje mi ga je bilo malce bolje spoznati.

Ajda Šter

Kategorije: ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.