Tri Manj kot ducat zgodb iz Madagaskarja

Piše: Žiga Vavpotič

Mama Afrika, spet grem k tebi, v tvoj objem. Tokrat na tvoj največji otok. Madagaskar. Pravijo, da je naravno bogat, lemurji, ki jih lahko srečaš samo tam, so njegov zaščitni znak. Pristanemo. Afrika z občutkom Azije. Riževa polja okoli prestolnice so znak, da gre za drugačno Afriko. Posebno, a to vem, vedno izjemno. Kaj vidim v Afriki, me pogosto sprašujejo. Hvaležnost in učenje se stalno prepletata. Tokrat je lekcija jasna, želja, da je to zadnje učenje, da vseh na svetu ne moreš rešiti. Ne moreš. Te čarobne palice nima nihče. Morda pa jo ima Afrika, predvsem s popotnico učenja in hvaležnosti. Nikoli ne razočara in vedno preseneti. Le zakaj bi bil Madagaskar izjema?

Zareže. Ta revščina. Nekam globoko v srce. Opazujem. Izkušnje me učijo, da se revščina v Afriki najboljše, tako čez palec, meri po tem, koliko ljudi hodi bosih. Na vsakem koraku so. Bosonogi. Imajo pa kape. Tiste zimske. Čeprav je krepko čez 20 stopinj. Tudi tisti, ki imajo natikače, imajo radi volneno kapo. Razmišljam. Velikokrat se mi zazdi, da so v Afriki ljudje pogosto srečnejši kot drugje. Tokrat me ne prepriča to na vsakem koraku. Zahtevno je živeti z manj kot dvema dolarjema na dan. Petsto dolarjev je BDP na prebivalca. Poizkusite vi preživeti s petsto dolarji na leto. Oprostite, jebeno zahtevno je to. Človeka ne vredno. Že na mesec je to čista umetnost. In ko se stegujejo roke ob poteh, je jasno, da preprosto ne moreš vsem dati tistega, kar bi radi, celo žal ne tistega, kar bi nujno potrebovali. Banane. Piškote. Bonbon, se sliši. Šapu me pocuka triletnik v vasi, kjer se slučajno ustavimo. Šapu, vprašam lokalnega vodiča? Šampon bi rad od vas, mi pove slednji. Zdrznem se, to je tisti trenutek, ko pač svojih solz ne zmorem skriti. Niti jih nočem. Kje so časi, ko so si otroci lahko pri treh letih zaželeli čokolade. Celo v Afriki.

Včasih zacepetam. Vse bolj pogosto. Ko se mi zazdi, da nekaj ni prav. Da ni pravice. Da ni tako, kot bi moralo biti. In priznam, bojim se, da cepetam, vse bolj pogosto. Ustavimo se na črpalki. Pred njo dve punčki. Pet let bi jima dal. Ena ima na hrbtu pol leta starega otroka. Verjetno sestrico, ki jo mora paziti, medtem ko so starši kje na delu. Čez okno opazujeta piškote. Začutim željo. Vidim tiste velike oči. Vem, da ne morem rešiti vseh, ampak tu in tam lahko kupim piškote. Vem, niti kaplja ni v ocean. Pomaham, da naj prideta notri in si izbereta, kaj bi radi. Ne upata si vstopiti. Ne smeta, pove lokalni vodič. Ne smeta? Skoraj zacepetam. Čeprav jih skušam spraviti notri, vidim, da ne upata. Zato poberem več vrst piškotov in jih prinesem do vrat. Skromno izbereta vsaka svoj paket. S kakšno srečo jih opazujeta, niti odpreti jih ne upata. Tam nekje, sredi ničesar, ko se ustavimo za stranišče, kup otrok. Vedno me zanimajo njihove želje. Kaj bodo, ko bodo veliki. Zdravniki. Vozniki. Dvigujejo se roke. Ko rečem astronavt, me lokalni vodnik pogleda postrani. Tudi če prevedem, ne bodo razumeli. Kaj pa, če jih vprašate, če bi si želeli na luno? Nobena roka se ne dvigne. Razumljivo. Vendar žalostno. Cepetam. Nekje globoko v srcu. Kje je pravica, da si otroci pri nas lahko želijo, da bodo astronavti, tem na Madagaskarju pa smo to pravico preprosto vzeli?

Ceste, če kaj zaznamuje Madagaskar, so to ceste. Te bodo ostale z nami. Prašne. Polne lukenj. Z mnogimi ljudmi ob njih. Ceste naj bi povezovale. Ljudi, kraje. Brez cest ostajamo omejeni. Ostajamo lokalni. In po cestah se vozimo, da pridemo naprej. Včasih nazaj. Bolj so ceste luknjaste, bolj počasi gre pot. Bolj globoke so luknje, bolj globoko v njih padejo avtomobili. In tako se pokvari prvi avto. Drugi. Pri tretjem že ne moremo verjeti, da se to lahko zgodi v prvih dneh. Lahko se jeziš, lahko se sprašuješ, kam gre infrastrukturni denar, kako koruptivna je država. Lahko pa se odločiš, da boš raje ob četrtem pokvarjenem avtomobilu, naučil lokalne otroke ob prašni cesti bejzbol. Narišeš ob cesti ristanc in narediš nekaj poskokov. Tudi luknjaste ceste te pripeljejo, do lemrujev in bao babov. Le mura, mura, kot se na Madagaskarju sliši pogosto. Počasi, počasi verjetno najboljše opiše malgaške ceste.

Impoznatni so. Prav nekaj božanskega je v njih. Segajo visoko v nebo. Avenija privablja na Madagaskar vse nas. Slavni bao babi, drevesa, ki objemajo s svojimi krošnjami nebo. Korenine segajo v nebesa, se zazdi. Opazujem jih in zdi se, da bi se rad povzpel na njihov vrh, da bi sklatil kakšno zvezdo. Ko se zvečer odpravimo proti hotelu, gledam skozi okno avtomobila. Opazujem. Razkošje biti se zdi, ko si v Afriki dovolimo biti nič. Le si, opazovalec ničesar. Ko se zvečer razveseliš tuša, ki teče. Če je ta pod zvezdami, je to bogastvo, ki ga verjetno ne bodo razumeli tisti, z najhitrejšimi avtomobili in najdaljšimi jahtami. Takrat razumeš, da je prav, da so zvezde tam, kjer so, bao babi pa naj nas povezujejo z nebom preko svojih korenin, ki jih opazujemo v nebu. V tistem pomislim, če se v Afriki ljudje povezujejo s svojimi koreninami? Razmišljajo o družinskih vzorcih? Se v Afriki kdo sploh ima čas ukvarjati s svojimi travmami ali je to privilegij ali zanka okoli vratu zahodnega človeka?

Mrgoli otrok. Tistih, ki ne bodo astronavti. Tistih z volneno kapo. Tisti, ki si želijo šampone. Tistih, ki stegujejo roko, plešejo, pojejo, znajo nekaj besed francosko. Biti na ulici in prositi za pomoč mimoidočega ni in nikoli ne bo svobodna izbira človeka. Vedno pridem v konflikt, tudi sam s seboj, ko razmišljam o tem, kaj je dolžnost države in kaj odgovornost posameznika. Nisem našel še čisto pravega odgovora. Ko razmišljam o tem, kako, če sploh, popišejo prebivalstvo, me prešine. Tista misel, ki zadoni v telesu. Spoznanje. V Afriki ni starih ljudi. Demografija je zapletena danost v svetu, ki pomembno vpliva na vprašanje prihodnosti. To pozabljamo, predvsem v Evropi. Roko na srce, z njo se verjetno ne ukvarjajo v Afriki. Gotovo ne razumejo, da bo množica otrok lažje delala za pokojninski sistem, če bodo znali postaviti trg dela. Če bodo preživeli. In živeli dolgo. Spet smo tam. Pri pravici in vprašanju, zakaj lahko mi praznujemo rojstni dan naših babic in dedkov, ko so stari osemdeset let, Jusuf iz vasi ob prašni cesti pa nima več dedka, skoraj gotovo pa je, da tudi sam ne bo nikoli praznoval osemdesetega rojstnega dne.

In potem se mi zariše največji nasmeh, ne samo na obraz, tam nekje globoko v srce, v želodec, upam, da poznate, tisti občutek, pomirjenosti, sreče in veselja. Vizionar. Človek. Duhovnik. Slovenec, po mami in očetu, predvsem pa, kot pove sam, Zemljan. Pedro Opeka. Še sam prizna, da je čudež, da je ostal tu, na smetišču, kjer je v več kot tridesetih letih naredil naselje Akamasoa. Privilegij ga je srečati, več kot uro si je vzel za nas. Molitev, pravi, da pomaga, pri zavedanju, da ne more rešiti vseh in ko ga vprašam, če si kdaj zaželi biti sam, hudomušno odvrne, da vsak večer zaspi. Sam. Ob njem pa kup odraslih in še več otrok, spoštovanje in hvaležnost, na vsakem koraku. Kako nam zapojejo, kako smo jim zanimivi. Zdi se, da je ustvaril nekaj drugačnega, težko je opisati z besedami, vendar so prebivalci njegovega mesta bolj nasmejani, bolj srečni, čuti se drugačna energija. To so bili najbolj revni Malgaši, ko sem prišel, sem obnemel, gledal sem, kako jim umirajo otroci in obljubil sem, da bom naredil spremembo. Nikoli si ne bi predstavljal, da bo kdaj tu 30.000 ljudi, 10.000 hiš, imamo univerzo, štiri porodnišnice, šole, celo štiri pokopališča. Veste, nikoli se ne bojim nobenega, govorim s srcem, ko bi videli moje maše. Spodbujam očete, da morajo postati boljši, da morajo biti zgled. V tistem postane jasno. Dostojanstvo. To je znal vrniti ljudem. In to v Afriki. Model, ki bi ga morali posnemati. Zdravja mu zaželimo, ko mu poklonimo slovenski lipov med, kajti če bo zdravja, potem bo čas prinesel tudi Nobelovo nagrado. Pogleda in se zasmeji. To je politika. To me ne zanima. Poglejte, tisti, ki so jo dobili, so utihnili. Jaz pa se bom vedno boril za moje brate in sestre. Veste, nikoli nisem rekel, da sem Malgaš, mi pa to povedo oni. V tistem lokalni vodič pove, da bi ga radi imeli za predsednika. In da je naredil več za njih kot kdorkoli drug. Pesem prijateljstva nas pospremi, še bolj pa ta občutek, v srcu in želodcu, da je ta svet lepši zaradi Pedra Opeke. In da človek lahko pusti svojo sled, tudi na Madagaskarju. Objamem, vse vedno objamem, to je moja argentiska kri, še pripomni. S objemom rešujem marsikaj. In njegov objem je najboljša popotnica nam, raziskovalcem Madagaskarja.

Letališča. Globalna stišča ljudi. Ceste, ki potujejo po zraku in hitreje in širše povezujejo vse nas, se srečajo prav tu, kjer je gostota različnosti bogastvo opazovanja. Zdi se, da so letališča raj za tiste, ki radi opazujemo, ki se veliko sprašujemo, ki se zavedamo, da je svet globalna vas, kjer pa postaja vedno večje vprašanje, če z njim znamo ravnati tako, da bo prihodnost lepša kot je bila preteklost. Kaj dela prijazna Azijka, ki sedi nasproti mene? Se gospa, ki je doma iz Gane, ko ji piše na potnem listu, dobro razume z mamo? Kaj so strahovi, želje, razočaranja in učenja mimobežnikov? Verjame gospod, ki stoji v vrsti pred mano, še v ljubezen? Je možno, da bi nekoč prav vsi na letališču verjeli v to, da ljubezen je. In da se splača z njo začeti pri nas samih. V tistem preberem v moji knjigi, te so pogosto moji sopotniki letališč stavek, da sovražnika ne premagaš z bojem, temveč s tem, da ga vzljubiš. O tem še dolgo premišljujem. In naj še kdo ne reče, da ljubezen ni zdravilo, pravo orožje za boj in koncept, ki bi se ga svet moral naučiti, uporabljati in živeti. Na letališčih, po cestah, v odnosih in pred ogledali, ko se srečamo samim s seboj.

Komaj jo čakam. Svojo banjo. Moje svetišče razmišljanja, tistih najbolj intimnih pogovorov, kjer je človek skoraj zagotovo gol, sam s seboj. Veliko si imam za povedati. Zavedanje, da vsi kreiramo svoje zgodbe, kot pravi Brene Brown in da si iskreno želimo pripadati in biti ljubljeni, se še bolj poglablja ob obisku Madagaskarja. Kako mi je vmes šel na živce. A življenje uči, da učenje prihaja točno takrat, ko boli, ko je človek razočarana, ko si upaš biti ranljiv. Ali vsi ljudje vedno naredijo najboljše, kar znajo in zmorejo, je popotnica, ko razmišljam o vseh obrazih, ki sem jih srečal. Raziskave potrjujejo, da lažje živimo tisti, ki to verjamemo. Nevarno se je postaviti na stališče, da sem boljši, ker vidim toliko sveta. Oziroma, da bi šel v drugo skrajnost in razmišljal, da nisem dovolj dober. Sem. Tako kot si ti. In že to je darilo, bogastvo, ki lahko v vsakem od nas sproži hvaležnost. Živeti na veliko, kot preprosto lahko zmoreš, tu in sedaj, je prava pot. Na njej pa moramo postavljati meje, imeti integriteto in ohranjati veliko srce. Madagarskar, zmagala sva. Zdi se, da si me ogromno naučil. Pedro Opeka nas je opremil s popotnico, ki lahko pomaga svetu. Na svoj način. Vsak od nas lahko kdaj podari objem in ga tudi sprejme. Zdi se, da je to poseben konec nekega začetka. Slednji pa je vedno tudi začetek nekega drugega konca. Kdo ve. Vem pa, še mnogo bolj, da je ljubezen ključna. Ko jo imaš iskreno do sebe, imaš lahko po svoje rad cel svet. Prav pa je in v to bom vedno verjel, da je dolžnost prav vsakega od nas, da smo vsak dan boljša različica sebe. In kot večen popotnik ne morem nehati verjeti, da so potovanja najboljši učitelji prav tega. Banja, veliko se bova še pogovarjala, Madagaskar, tebi pa hvala za vse čudovite zgodbe, kjer so tekle solze in kjer se je smejalo srce. Velik objem tebi in hvala za mnoge od njih od tebe.