PET VEČ KOT DUCAT ZGODB IZ DANAKILA, DŽIBUTIJA in SOMALIJE (Somalilanda in Mogadiša)

Piše: Žiga Vavpotič

Začutim njeno energijo. Materinska je. Kako naj bo drugače. V zibko človeštva nas je položila tokrat. Mati Afrika. Addis Abeba ni mesto, ki bi te skušalo zapeljati. Ne ponuja razglednic, ne blešči se. Pride ti naproti počasi, s težo in toplino hkrati. Kot mati, ki ve, da ni treba dokazovati ničesar. Samo biti. Tukaj, kjer je bila najdena Lucy, bitje, staro več kot tri milijone let, se zgodovina ne začne z datumi, ampak z dihom. Z vstajanjem. Z nogami, ki so prvič zapustile zemljo kot štiri in se odločile za dve.

Addis pomeni »nova roža«. Paradoks. Mesto, ki stoji na enem najstarejših temeljev človeštva, se imenuje novo. A morda je ravno v tem modrost Afrike: novo ni nikoli brez starega. V Narodnem muzeju Lucy stoji majhna, krhka, skoraj sramežljiva. In vendar nosi več teže kot marsikateri imperij. Gledaš njene kosti in razumeš, da vse naše vojne, države, ideologije in sistemi niso nič drugega kot nadaljevanje hoje.

Etiopija ima svojo pisavo. Svoje črke. Svoj ritem. Ge’ez ne bereš, ampak opazuješ. Kot ikone v cerkvi. Religija tu ni dodatek, je struktura dneva. Pravoslavne cerkve, mošeje, kadilo, petje, molitev. Vse sobiva. Ne brez napetosti, a z zavedanjem, da je vera starejša od politike. In potem je tu kava. Ne kot pijača, ampak kot obred. Tri skodelice. Prva za telo. Druga za pogovor. Tretja za dušo. Kava se ne pije na poti, pije se v času. Addis se gradi. Povsod gradbišča, ceste, stolpnice. A hkrati ima mesto nekaj, česar novogradnje ne morejo izbrisati. To je občutek, da si stopil na kraj, kjer se je nekdo prvič vprašal, kaj pomeni biti človek.

Zdi se, da igra svoboda v Etiopiji pomembno zgodovinsko premiso. Ne kot slogan. Kot izkušnja.

Etiopija je ena redkih afriških držav, ki je Evropa nikoli ni zares okupirala. Poleg Liberije, ki je bila ustanovljena pod vplivom ZDA, je Etiopija edina, ki je ohranila suverenost skozi obdobje kolonialne delitve Afrike. Italijani so poskusili. Tudi z orožjem, plinom, brutalnostjo. A zgodovina si zapomni bitko pri Adwi leta 1896. Prvič je afriška vojska porazila evropsko kolonialno silo. To ni bila le vojaška zmaga. Bila je psihološka. Simbolna. Kontinent je prvič zadihal z mislijo: mogoče pa vendarle lahko.

Haile Selassie ni le cesar. Je mit, simbol, figura, ki presega Etiopijo. Njegov govor v Društvu narodov leta 1936 je bil krik proti fašizmu, proti molku sveta. Ko ni bilo posluha, se je Etiopija borila sama. Kako pogosto se Afrika še danes. Naj vas spomnim samo na Sudan. Ta izkušnja se je zapisala globoko v kolektivni spomin. Zato je zastava več kot barva. Zelena, rumena, rdeča – upanje, pravičnost, kri. Postala je pan afriški simbol, zastava gibanj, ki so sledila. Od Jamajke do Gane. Od Rastafarijancev do osvobodilnih gibanj. Svoboda v Etiopiji ni lahkotna. Ni romantizirana. Je težka, izbojevana, pogosto krvava. A ravno zato ni abstraktna. Ko govoriš z ljudmi, čutiš ponos. Ne nad sistemom, ne nad oblastjo – nad dejstvom, da niso bili nikoli povsem pokorjeni. In to se čuti v drži. V pogledu. V načinu, kako stojijo.

Nekoč se je človek boril za preživetje. Pogosto se nam zdi, da gre za pozabljeni problem.

Dokler ne razumeš Etiopije. Suša tu ni novica. Je stalnica. Tržnice so polne življenja, barv, glasov. A za to živahnostjo je vedno prisotno vprašanje: bo dovolj? Dež ni samoumeven. Hrana ni samoumevna. Preživetje je vsakdanja matematika. In potem pride injera. Velika, kisla, gobasta palačinka iz teffa, žita, ki raste le tu, v tem podnebju, na tej nadmorski višini. Injera ni priloga. Je krožnik, pribor in obrok hkrati. Hrano si deliš. Ješ z rokami. Skupaj. Brez posameznih porcij. To ni folklora. To je ekonomija skupnosti. Ko imaš malo, deliš. Ko deliš, preživiš. Okusi so močni. Mesni in postni dnevi so jasno ločeni. Vera narekuje prehrano, ne trendi. Na tržnicah vidiš vse: žito, zelenjavo, živino, začimbe. In ljudi. Veliko ljudi. Etiopija ima več kot 120 milijonov prebivalcev. Mladi obraz Afrike. A tudi ranljiv.

Ko sediš na plastičnem stolu, ješ injero in gledaš ulico, razumeš, da lakota ni odsotnost hrane. Je negotovost. In da je hrana tukaj še vedno to, kar je bila nekoč povsod: pogoj za mir. Za družino. Za jutri.

In morda ravno zato Etiopija tako močno zadene. Ker te spomni na nekaj, kar smo drugje pozabili: da civilizacija ni samoumevna. In da se vse, prav vse, začne pri zemlji. In pri mizi.

Bojevniki Afrike. Afari. Tja, kamor odhajamo, se ne pride po naključju. Tja se gre z razlogom.

Afarov ne moreš razumeti brez njihovega okolja. In okolja ne moreš razumeti brez Afarov. To je prostor, kjer vročina ni vremenska okoliščina, ampak politično dejstvo. Kjer vulkani niso atrakcija, temveč sosedje. Kjer se afriška in arabska tektonska plošča srečata, drgneta, odrivata in s tem ustvarjata enega geološko najbolj nemirnih krajev na Zemlji. Veliki trikotnik. Kraj, kjer se Afrika počasi razpira. Dobesedno.

Afari so nomadski bojevniki. Zgodovinsko gledano stražarji karavan, zaščitniki soli, gospodarji poti. Sol je bila valuta, moč, življenje. Kamele so nosile bogastvo, ljudje so hodili dneve, tedne, da so jo zamenjali za žito. Danes je svet hitrejši, a sol ostaja. Ne kot relikt, ampak kot kontinuiteta. Trg se ni povsem preselil v digitalno. Tu še vedno hodi. Afari imajo sloves neustrašnih. Ne zato, ker bi iskali konflikt, ampak ker jih je okolje izučilo, da popuščanje ni možnost. Vročina presega 45 stopinj. Voda je stvar načrtovanja. Napake niso dovoljene. Vprašam se, kje je prvi semafor. Potem ugotovim, da tu nikoli ni bil potreben. Red se ne vzpostavlja z lučmi, ampak z dogovorom. In z močjo. A svet se spreminja. Ena izmed članic afarske skupnosti je danes etiopska ministrica za obrambo. Simbol. Ne rešitev, a znak. Prvič ima ta regija glas v središču moči. Ne kot folklora, ampak kot politika. Morda se Afari premikajo v prihodnost po svojem ritmu. Počasneje, trše, a bolj zavestno.

Če bi me zbudili v osrčju Dallola, bi stavek »pristali smo v vesolju« zvenel povsem verjetno. Tu se je narava odločila, da bo pokazala, kaj pomeni biti slikar brez omejitev. Rumena, zelena, oranžna, bela. Barve, ki se prelivajo, brbotajo, se gibljejo. Kislinski bazeni, solni kristali, žveplo, železo, plini. Vse živo. In hkrati smrtonosno. Dallol je eden najbolj vročih krajev na planetu, hkrati pa tudi eden kemično najbolj aktivnih. Tu voda vre pri nižjih temperaturah. Tu bakterije živijo tam, kjer bi drugje vse umrlo. To ni lepota, ki bi jo lahko udomačil. To je lepota, ki te opozori, da si gost. Zelo začasen gost. Tukaj razumeš, zakaj znanstveniki iščejo analogije za Mars prav tu. Če obstaja življenje v ekstremih, potem se začne tukaj. In če se konča, se tudi tukaj. A ko stopiš korak nazaj, se spet vrnejo Afari. Njihova prisotnost prizemlji vesolje. Zanje Dallol ni znanstveni laboratorij. Je del poti. Del ozemlja. Del sveta, ki ga ne razlagajo, ampak živijo. Narava tukaj ni spektakel, ampak partner. Kako človeški se zdi: nepredvidljiv, nevaren, a domač.

In morda je ravno to razlika med sodobnim človekom in Afari: mi iščemo pomen. Oni iščejo ravnotežje.

Tu revščina tolče. Kamnito. Neizprosno. »Tu nimaš nič,« večkrat vzkliknemo, ko gledamo okrogle gmote kamnov, postavljene neposredno na strjeno lavo. Hiše brez barve, brez dvorišča, brez sence. Vročina. Veter. Prah. Nobenega zelenja. Nobenega pobega. Ta revščina je drugačna od tiste Afrike, ki jo poznamo (večina zahoda sicer iz fotografij). Tam so blatne hiše, tam je vsaj zemlja mehka. Tu je vse trdo. Kamnito. Vulkan je dal material in hkrati vzel možnost. Polja ne obstajajo. Drevesa so izjema. Voda je privilegij. In vendar ljudje živijo. Otroci se igrajo. Ogenj gori. Življenje se ne opravičuje. Obstaja. Brez romantike. Brez iluzij. Ko stojiš tam, razumeš, da revščina ni enaka povsod. Da ima teksturo. Temperaturo. Zvok. Tukaj je suha, tiha, brez joka. Kot da nima časa za pritoževanje. V tem svetu se zaveš še nečesa: mi revščino pogosto merimo s tem, česar ni. Oni jo merijo s tem, kar mora zdržati. In zdržijo veliko. Morda preveč.

Ko zapustimo to območje, mi je jasno, da Danakil ni kraj, ki bi ga obiskal zaradi lepote. Obiščeš ga, da preveriš lastne meje. In da se vprašaš, kako malo je v resnici potrebno, da človek še vedno vztraja.

Po dveh dneh brez tuša, kjer je bilo nebo moj gospodar noči, hiene in šakali pa poleg tistih sprehajalcev, ki so se zastrupili s hrano, sopotniki, pridem v hotel. Ni moje banje. Ni vroče vode.

Je pa hvaležnost. Milim vsak delček telesa. Počasi. Kot obred. In v tem trenutku me zadene misel, ki se ji drugje pogosto izognemo: življenje ni pošteno. Človek ni enakovreden. Ne po rojstvu. Ne po spolu. Ne po geografiji. Ko govorimo o enakosti, pogosto mislimo na pravice znotraj sistemov, ki že delujejo. Tukaj pa enakost še osnovnega odra nima. Ženske nimajo glasu. Otroci nimajo izbire. To ni ideološka razprava, to je realnost vsakdanjega preživetja. Svet je povezan, ja sateliti, internet, globalni trgi. A realnosti so še vedno oddaljene svetlobna leta. V Danakilu se enakost ne meri z zakoni, ampak z vzdržljivostjo. In ta vzdržljivost ima ceno. Pogosto previsoko. Ko stojiš pod mlačnim curkom vode in čutiš prah, ki se spira s kože, razumeš, da hvaležnost ni samoumevna. Je privilegij. In hkrati odgovornost. Ker če vidiš potem ne moreš več trditi, da ne veš.

Džibuti je gotovo država prašnih cest. In kakšen paradoks. Celotna Etiopija, več kot 120 milijonov ljudi, je odvisna od te majhne države zaradi pristanišča. Skoraj ves uvoz in izvoz poteka skozi Džibuti. Cesta, po kateri potujejo kontejnerji, gorivo, hrana, surovine, pa je brez asfalta. Prah. Udarna jama za udarno jamo.

Včasih ima človek občutek, da je največja karmična kazen postati kamen ob tej cesti. Večno obstati. Biti povožen, neopažen, brez premika. In vendar ta cesta drži regijo skupaj. Je arterija brez estetike. Brez romantike. A brez nje bi se ustavilo vse.

Glavno mesto ne navduši. Džibuti City je funkcionalno mesto. Vojaške baze, tuje sile, logistika. Francija, ZDA, Kitajska, Japonska, vsi so tukaj. Ne vrag, le sosed bo mejak. Eden najpomembnejših geostrateških križišč sveta, stisnjen ob Bab el-Mandeb. Ozki preliv, skozi katerega teče svetovna trgovina. In v mestu, Kat žvečijo vsi. Moški, mladi, stari. Listi, ki stimulirajo, zmanjšujejo lakoto, prinašajo budnost in hkrati tiho odvisnost. Popoldne se ulice umirijo. Produktivnost pade. Kat ni droga v klasičnem smislu. Je socialno lepilo. Pobeg. Ritual. In morda tudi simptom prostora, kjer prihodnost ni vedno jasna.

Stojim ob jezeru Assal, 155 metrov pod morsko gladino. Najnižja točka Afrike. Kraj, kjer se zdi, da si zdrsnil iz sveta. Ne zaradi spektakla, temveč zaradi občutka, da si pod zgodbo. Pod zgodovino. Pod razlago. Zrak je gost. Sol se blešči. Voda je mirna, skoraj neprizadeta. Tu ne govoriš veliko. Tu stojiš. In ko stopiš vanjo, lebdiš. Telo se ne potopi. Kot da te zemlja še zadnjič opozori: tudi tukaj nisi gospodar. Samo gost. V mislih se mi še vedno vrtijo vulkani, lava, vročina, Danakil. Ogenj, ki te sili k spoštovanju. Assal pa te uči nekaj drugega. Da te narava lahko ustavi tudi brez grožnje. Samo s tišino. S soljo. Z ravnino.

In potem se peljemo naprej do Tadjoura. Morje. Pravo morje. Zaliv, ki že spada v Rdeče morje. Veter. Tadjoura ni mesto, ki bi te želelo navdušiti. Je mesto, ki ti dovoli, da prideš k sebi. Po vsem, kar si videl, po vsem, kar si mislil, da razumeš. Paradoks je popoln: najnižja točka Afrike in odprto morje sta skoraj soseda. Kot da bi ti geografija hotela nekaj povedati. Da ni nujno iti daleč, da bi zamenjal perspektivo.

Ko sonce zahaja nad zalivom, razumem, zakaj je ta dan pomemben. Ne zaradi lepote. Zaradi ravnotežja. Po ekstremih pride tišina. Po ognju voda. Po vzdržljivosti — dovoljenje, da si utrujen.

In v tem trenutku vem: brez Assala in morja bi bilo potovanje preostro. Preveč navpično. Ta zgodba ga naredi človeškega. Dovoli, da se življenje za trenutek ne bori — ampak samo je.

Prestopimo mejo. Dobrodošli v Somalilandu. Zgodovinski trenutek. Ker redko stopiš v državo, ki obstaja, deluje, ima svojo vlado, valuto, vojsko — in je svet ne prizna. Takoj nam povedo: bratje Izraelci. Edini, ki so jih po tridesetih letih boja priznali. Ponosno. Brez cinizma. V tej regiji priznanje ni simbolno. Je vprašanje interesov. Meja pove več kot sto analiz. Prehod Etiopija–Džibuti je administrativen, skoraj rutinski. Pečati, dokumenti, čakanje. Prehod Džibuti–Somaliland pa ima težo. Stražarji gledajo v oči. Zanimajo jih nameni, ne le papirji. Tu meja ni birokracija, ampak identiteta. Somaliland je razglasil neodvisnost leta 1991. Od takrat gradi mir, institucije, red. Brez mednarodne pomoči, brez velikih vlaganj. In to se čuti. Red na cesti. Vljudnost. Jasna pravila. Včasih se zdi bolj funkcionalen kot marsikatera priznana država. Ko zapelješ naprej, se spremeni pokrajina. Zelenje. Hribi. Vasice. In občutek, da si v prostoru, ki mu je mir prigaran. Ne samoumeven. In ravno zato dragocen. Tu se zaveš še nečesa: svet ne deluje po pravičnosti. Deluje po interesih. In Somaliland je dokaz, da priznanje ni vedno povezano z realnostjo na terenu. Včasih je resnica tišja. A nič manj resnična.

Sredi ničesar. Vas, nekje na poti proti prvemu mestu.Ustavimo se na kosilu. Kozliček in riž. Preprosto. In z globokim upanjem, da bodo želodci zdržali, se po kosilu odpravimo še na kratek sprehod po vasi. Takrat nas ustavi gospa. Ena starejših. Postavi se pred nas, mirna, odločna. Gleda nas v oči. »Priznajte nas,« reče. »Pojdite domov in zahtevajte od vaših voditeljev, da priznajo našo državo.« Ni prošnja. Je zahteva. In hkrati prošnja. Čutiš težo trenutka. Tukaj priznanje ni diplomatski izraz, ampak vprašanje dostojanstva. Trideset let gradijo državo. Trideset let brez priznanja. Brez zastonj kosil. In prav zato omenjajo Izrael. Državo, kjer ni nič brez cene. Kjer priznanje pomeni obveznosti, odgovornost, zavezništvo — ne aplavza. »Naslednja bo Indija,« pravijo Somalilandci. Govorijo samozavestno. Kot da je to logičen korak. Svet se premika. Trump grozi Kolumbiji, omenja priznanja, kazni, trgovino. Geopolitika ni oddaljena. Pride tudi v to vas, med kozlička in riž. Svet je bolj povezan, kot si mislimo. In tudi bolj krut. Ko se poslavljamo, mi je jasno: redko srečaš ljudi, ki bi te prosili ne za pomoč, ampak za pravičnost. Pravičnost v njihovih očeh, ki jo pogosto mednarodno pravo težko razume. Izrael pa bo izstavil svoj račun. Priznanje, ki zamaje regijo.

Vzpenjamo se po klancu. Ozka cesta. Prah. Nasproti pripelje avto. Prijazno začnemo voziti ritensko, da se umaknemo. Trideset metrov nazaj. Potem se zgodi. Iz nasproti vozečega vozila skočijo trije moški. Puške v rokah. V trenutku. Zastane mi dih. Srce pade v hlače. Tisti občutek, ko telo razume nevarnost še preden um ujame sliko. Ne mine sekunda. Naš varnostnik skoči iz vozila. Puško usmeri proti njim. Čas se ustavi. V glavi se vklopi moj reševalec. Koliko imam denarja? Kje? Prvi stavek? Drugi? Tretji? Vse to v eni sami sekundi.Potem šofer stopi iz avta. Pogleda. In se nasmehne. Poznajo se. Puške padejo proti tlom. Napetost se razblini. Naš vodič se začne smejati. »Obramba,« pravi. »Tole je bilo dobro.« Razlaga nam vojaško taktiko, razmerje 3 : 1, klane. Mislili so, da smo sovražni klan. Zato so oborožen »Se to pogosto dogaja?« vprašamo previdno. »Ne,« odgovori. »Tega še mi nismo videli.« Zanimiv krst Somalilanda. Trideset metrov vožnje nazaj. In ena lekcija več o tem, kako tanka je črta med mirom in kaosom. In kako hitro se moraš v teh krajih naučiti dihati. Globoko. In upati. Skoraj religiozno.

Stojimo pred jamami. Tišina. Tista prava, gosta tišina, ki jo ima le prostor, kjer je človek že dolgo ne govori več, a je vseeno prisoten. Laas Geel. Poslikave so stare med pet in deset tisoč let. In so še vedno žive. Barve niso zbledela senca, niso obris, ki bi ga moral razlagati vodič. Rdeča. Bela. Okra. Krave z velikimi rogovi. Ljudje z dvignjenimi rokami. Vse je jasno. Neposredno. Brez potrebe po razlagi.

To ni umetnost v današnjem smislu. To je izjava o obstoju. Ko gledam poslikave, razumem nekaj, kar pogosto pozabimo: nekoč je bilo življenje neločljivo povezano z naravo. Krava ni bila lastnina. Bila je središče sveta. Hrana. Status. Duhovnost. Preživetje. V Laas Geelu so živali večje od ljudi. Ne po naključju. Človek je bil še vedno del sistema, ne njegov gospodar. Primerjam v mislih. V Lascaux in Chauvet Cave v Franciji so živali upodobljene v gibanju, lov je drama, človek je lovec. V Tassili n’Ajjer v Alžiriji vidiš prehod: voda, ples, skupnost, nato sušo in izginjanje zelenja. V Laas Geelu pa ni lova. Ni nasilja. Je spoštovanje. Krava kot sveta žival. Človek kot varuh. In potem pogledam ven. Današnji Somaliland. Nomadi. Kamele. Suša. Politika. Nepriznana država. Borba za obstoj. Vse se zdi oddaljeno od teh podob. A ni. Nit ni pretrgana. Samo obremenjena je. Te poslikave niso spomin na izgubljeni raj. So opomnik, da je človek nekoč razumel ravnotežje in da ga je kasneje izgubil. Zato je Laas Geel tako pomemben. Ne le za Somaliland. Za svet. Ker dokazuje, da Afriški rog ni rob zgodovine, ampak njen začetek. Da tu ni praznine, kot so dolgo verjeli kolonialni zemljevidi, ampak kontinuiteta. Človeštvo se ni začelo z mestom, z zidovi ali z oblastjo. Začelo se je z roko, z barvo in z željo, da pustiš sled. Življenje nekoč je bilo počasno, neposredno in kruto. Danes je hitro, zapleteno in pogosto odtujeno. In nekje med obema svetovoma, v senci jamske stene, stoji človek, ki je isti kot takrat. Samo z drugačnimi orodji. In z enakim vprašanjem: kako živeti, da bo sled ostala?

Obiščemo univerzo. Prihodnost je vedno bila in vedno bo v znanju. Hodimo po hodnikih, kukamo v predavalnice, gledamo mlade obraze. Razkažejo nam knjižnico. Skromna, a polna. Na koncu nas povabijo še v razred, kjer izobražujejo bodoče učitelje. Poklic, ki gradi državo počasneje kot politika, a trdneje. Profesor, mlajši moški, mi ponudi roko. Stisneva si ju. Ena od sopotnic stegne tudi svojo. Profesor se umakne. Brez slabe volje. Brez nesramnosti. Samo jasno. Moški ne bo dal roke ženski. Pri sopotnicah začutim – tu bo ustanovljen feministični klub. V Somalilandu. Na univerzi. Svet ni črno-bel. Nikoli ni bil. In prihodnost ne pride z revolucijo, ampak s kredo, zvezkom in učilnico. V tistem trenutku se mi v glavi pojavi Katar. Spomin. Ko ena od žensk ni želela sprejeti moje roke. Različnost kultur. Enaka situacija. Obrnjene vloge. Enako sporočilo: spoštovanje ni univerzalno kodirano. Učimo se ga sproti. Včasih nerodno. Včasih boleče. A vedno koristno. Ko zapuščamo univerzo, pomislim: če obstaja dolgoročna obramba države, ni v puškah, ki so nas ustavile na klancu. Je tukaj. Med knjigami. In med ljudmi, ki učijo druge. Z dejanji. Izkušnjami. Zato so potovanja tako izjemno dragocena stvar življenja.

»Danes je cena 1.300 dolarjev za kamelo. Dobra cena, Žiga. Prvovrstne so.« Pogledam žival. Mirna. Močna. Njene oči ne vedo, da ima ceno. Vedo le, da je danes tukaj. Izvem še nekaj: prodali so jih, ker bodo jutri že na krožniku. Brez dramatike. Brez simbolike. Dejstvo. Živalske tržnice Afrike so prostor za ljudi s posebnim želodcem. Tu ni distance. Tu ni celofana. Tu ni oddelka »meso«. Tu je boj. Glasovi. Kriki. Kri. Pogajanja. Tukaj se vprašanje izvora hrane ne začne v embalaži, ampak v očeh živali. Zahod je s supermarketi vzel prvinskost hrani. Izbrisal je vprašanje obstoja. Meso je postalo izdelek, ne odločitev. Tukaj pa je vse jasno. Nekaj mora umreti, da drugi živijo. In nihče se ne spreneveda. Ta iskrenost je brutalna, a po svoje poštena. Seveda lahko odpiramo dilemo ravni zavesti. Sobivanja z naravo. Bo potrebno še res veliko časa, se bojim, glede na videno. Ko odhajamo, se zavem, da ne gre za barbarstvo. Gre za bližino resnice. In ta resnica ni udobna. Nikoli ni bila. V tem koncu sveta. To so tiste razlike, ki jih prinaša vožnja nekaj ur z letalom dandanes.

Obiščemo nekoč znano ribiško vas. Berbera. Ime je ostalo. Slava je odšla. Ribarnice so še vedno velike, a stavbe razpadajo. Zidovi razpokani, strehe utrujene. Čutiš, da je morje tukaj dajalo več, kot danes lahko. Na plaži bi človek prisegel, da je ob Atlantiku — če ne bi žensk v burkah. Veter je isti. Pesek je isti. Valovi govorijo univerzalni jezik. In potem ju zagledam. Dva. Mlada. Zaljubljena. Skrila sta se med skale pri morju, dovolj blizu, da se dotakneta, dovolj daleč, da ju nihče ne vidi. Ne gledata nas. Nista uporniška. Nista teatralna. Samo sta. In ta prizor me presenetljivo pomiri. V svetu, ki ga pogosto gledamo skozi konflikt, pravila in prepovedi, se zgodi nekaj čisto človeškega. Intimnega. Brez potrebe po razlagi. Takrat se zavem, da kulture resda določajo oblike, a ne morejo izbrisati bistva. Ljubezen vedno najde razpoko. In pot. In obstoj. In tisto bistvo, biti. Tudi tukaj. Ko odhajamo, se ujamem, da se nasmiham. Ne zato, ker bi bil optimist. Ampak ker vem, da svet kljub vsem razlikam nikoli ni povsem izgubljen.

Malo nas je strah. Mogadiš. Oziroma kot pravijo oni Mogadishu. Ime samo nosi težo. Zgodovino, ki ne potrebuje razlage. Že prvi koraki zarežejo. Ne fizično ampak psihološko. Odhod iz zelene cone ni logistika, je notranji premik. Mesto ima brazgotine. Vidne in nevidne. In hkrati ima energijo, ki se noče vdati. Ahmed. Trideset let. Naš vodič. Z njim mesto postane varno. Ne zato, ker bi zanikal nevarnost, ampak ker jo obvlada. Govori mirno. Hodimo z ritmom, ki ga narekuje izkušnja, ne strah. Na Mogadiš je ponosen. In ta ponos ni glasen. Je stabilen. Deset let je živel na Danskem. Red. Varnost. Sistem. Lahko bi ostal. A se je vrnil. Domov. In s tem v meni razbije še zadnji kliše. Ne o Somaliji, o ljudeh. In o tej prekleti samovšečnosti, nacionalističnosti, ki jo tolikokrat poslušamo doma. Govori o kavarnah, o morju, o prihodnosti. Ne prosi za sočutje. Ne razlaga bolečine. Govori o normalnosti. In prav to je najbolj presenetljivo. »Tu imamo lepo vreme,« reče v nekem trenutku. Ahmed se nasmehne. »Jutri me bo zeblo kot psa,« povem. »Iz 35 na –12.« Ampak res se veselim, da se vrnem domov. Ko se poslavljava, vem, da tega pogleda še dolgo ne bom znal povsem razumeti. Zakaj se nekdo vrne v mesto, ki ga svet pozna po trpljenju, ko ima možnost ostati drugje. A potem se ustavim. Edina resnica, ki preživi vse sisteme, vse meje in vse vojne, je preprosta: ljubezen do doma. In prav ta ljubezen, ki je tako iracionalna, neekonomična, nepojasnjena, je tista sila, ki svet hkrati lomi in drži skupaj.