Piše: Žiga Vavpotič

Kje so sloni, je prvo vprašanje, ko obiščem Slonokoščeno obalo, državo na zahodu Afrike, ki je bila za turiste dolgo časa skrita. Priznati je treba, da še danes ne srečaš ravno mnogo obiskovalcev iz drugih držav. Slonov že dolgi ni. Človek je pojedel in uničil večino živali. Krut odgovor realnosti. Veliki človek. Vsemogočni človek. Človek. Kako dolgo in kako daleč mu bo uspelo, včasih obrnem pogled. Bo narava tista, ki bo človeku postavila ceno za vse, kar je delal, ne da bi pomislil na svoje posledice? Za vse slone, nosoroge, pa tudi krave in celo sekanje gozdov. Zmernost, tako težka beseda ob poplavi vsega. Če mi ne bomo videli slonov, se sprašujem, česa ne bodo videli čez 50 let naši potomci? Morda prezahtevno vprašanje za uvod v to potovanje.

Plesi z maskami bodo gotovo pomembno zaznamovali tokratni obisk. Različna plemena ohranjajo obrede še danes, ne glede na to, če pridejo mimo belci. Čistijo sebe, svoje vasi. Mistika. Pravica biti maska pripada le moškemu. Lahko se sicer pritožujemo, vendar je to realnost sveta tu. Tu, kjer smo tokrat na obisku mi. Kdo pa je pod masko, ve le malo ljudi. Ni zanimivo, da tudi mi tako radi slavimo pusta? Da o maskah, ki jih nosimo, tistih najbolj nevidnih, ko skušamo svet prepričati, da smo drugačni, kot smo zares, niti ne pišem. Včasih bi bilo bolje, da bi tudi v razvitem svetu enkrat na mesec prišel nezanec v maski, odplesal svoj ples, ščistil vse črne sile in s tem zmanjšal potrebo po vseh maskah, ki prekirvajo pogosto tisto najbolj ranljivo in najlepše, kar človek v resnici je.

Ta svet je izjemno povezan, se zdi. Mnogo bolj kot si mislimo. Vendar razlike so. In očitno bodo. Ne govorim o različnosti nas, ko je nekdo bel, drug rdečelas, tretji ima visok glas, četrti ravne zobe. Bolijo razlike v priložnosti. Zakaj imajo deklice manjše možnosti, da gredo v šolo v Afriki? Zakaj je torej potencial prihodnost tiste nasmejane punčke v vasi na severu Slonokoščene obale, kjer so hiše iz blata povsem drugačna kot je prihodnost fanta v Londonu, ki je ravnokar prišel iz šole? Kdo je sodnik in kdo razsodnik naše prihodnosti, me pogosto povleče v razmislek, ko odkrivam nove države. Toliko bolj takrat, ko obiščem lokalno šolo. Včasih se zdi, da je to spomenik upanju, kaj spomenik, trdnjava prihodnosti. Šole rabimo, v njih zvedave mlade glave in učitelje, ki bodo podajali upanje, znanje, navdih in zalet. Obstaja čarobna palica, ki bi punčki iz Slonokoščene obale dala enako priložnost kot fantu iz Velike Britanije, sprašujem vesolje, preden zaspim na mnogo trši postelji, kot jo imam doma.

Ko odkrivam nove kraje to z veseljem delam s sopotniki. Pogosto so to sicer sopotnice. Delim svoje zgodbe in poslušam zgodbe njih. Ponavadi traja kakšen dal ali dva, da ujamemo energije, da si dovolimo sneti oklepe, kdaj tudi maske. Včasih se zdi, da je človek na potovanju malce bolj pripravljen biti ranljiv. Ne zgodi se vedno, včasih ostajajo ljudje sami sebi zadostni. Nič narobe, vsak nosi križe in težave na svoj način. Včasih pa se odprejo zgodbe, ki jih piše življenje. To zna biti prijazno, milostno, tu in tam pa koga namlati, da so rane vidne, globoke. Kje je vse zapisano, kaj se nam bo zgodilo, se sprašujem, ko poslušam tokratne zgodbe na poti življenju. In zakaj se vse zgodi, kaj nam življenje skuša sporočati? Včasih je modro slišati sopotnika, morda že soseda, da ni treba ravno na drugi konec sveta. Zgodbe, ki jih nosimo posamezniki, so lahko bogastvo učenja srca. Mojega in tvojega.

Deklica postane ženska. In fant postane moški. Iniciacija v odrasel svet je pomemben antropološki korak v plemenih, ki jih obiščemo. Kdaj odrastemo ljudje v zahodni civilizaciji? Gotovo to ni takrat, ko se oblečemo v panterja in naredimo noro akrobacijo dvojnih salt. Še vojsko smo ukinili, pravijo nekateri. Nam tradicija narekuje korake v življenju? Torej, nam tradicija jemlje svojo svobodo? Vloga posameznika in vloga družbe, skupno oziroma individualno, to se zdi, da še kako vpliva na razvoj posameznika, družbe in sveta. Kdo ima moč in komu družba moč daje? Hitro bi radi presodili, kaj je prav in kaj je narobe, vendar spet, kdo je tisti, ki lahko sodi, če je boljše, da se starši zmenijo za poroko med seboj ali to prepusti družba odločitvi posameznika. Za mnoge to ni dilema, za tiste, ki upamo, ko hodimo po svetu, razmišljati na glas, pa se včasih preproste stvari zakomplicirajo in potem iščeš odgovore med tem, ko zreš v daljavo pokrajine, ko se voziš iz kraja v kraj. Večni um pravega popotnika.

Pri nas so nekoč sedeli pod lipo, tu v Zahodni Afriki pa sedijo vaščani pod mangom. Tako je bilo v Burkini Faso in tako je očitno tudi na Slonokoščeni obali. Mango, ta sladek sadež, ki se cedi iz ust mnogih otrok, je gotovo stičišče modrih odločitev vaščanov. Starešine pogosto srečaš tam, ko prideš v vas. Spoštovanje in poklon si zaslužijo, ko v senci čakajo, da jih pride kdo kaj vprašati. Modrost pravijo, pogosto pride z leti. Kimam. Danes se zavedam, koliko manj sem vedel in razumel pri svojih dvajsetih. Vendar upam pripomniti, da modrost tudi ne pride vedno z leti. Je ptica selivka, ki kdaj ne obišče ravno vseh. Vsekakor pa dlje ko stopam po zemlji, več izkušenj se zdi, da imam, bolj razumem, kako malo razumem in bolj sem vesel, da bo jutri prinesel gotovo še kakšno novo spoznanje. Tudi zato se rad usedem pod mangovo drevo v Afriki, ne le zaradi čarobne sence, ki jo daje.

Kaj pa je vaš fetiš? Nemudoma pomislimo na erotiko, čeprav tega ne priznamo. Sprašujemo se za prevod, ko obiščemo najbolj sveto mesto plemena Senufo v Slonokoščeni obali. Fetiš, nekaj, kar pri nas spodbudi posebne občutke, je v Afriki lahko predmet, ki nosi upanje, verovanje… Do teh predmetov se plemena vedejo z globokim spoštovanjem, tisti, ki so posebej iniciirani, imajo v družbi prav poseben status. Vera torej? Za nekatere tudi, mnogo bolj pa način življenja, spoštovanja, nek okvir, ki ga imajo ljudje tu, da si pojasnijo tisto, kar jih zanima. Vudu? Morda, ko gledam različne glave kač s kokošjo krvjo in perjem. Še kdo, ki ne verjame, da so vse okoli nas različni duhovi? Saj veste, tisti, ki jih hranimo z dobrim, tisti so lahko naši zavezniki. Hitro odpremo denarnico, človek nikoli ne ve, kdaj bo rabil podporo tistega večjega, močnejšega. Pa bodite vi pametni, da so duhov votla stvar…

Žiga, zakaj potuješ, me včasih vpraša kdo, ki se čudi izbiri mojih destinacij? Preprosto vprašanje, ki gotovo nima samo enega odgovora. Svet je zanimiv, čeprav zna biti zahteven, je v svoji širini lep. Bolj kot daje odgovore, odpira še dodatna vprašanja in s tem širi duha posameznika. Priložnost, da ujamem kaj novega v fotoaparat, za spomine. Morda zato, da lahko kaj zapišem, čeprav se sprašujem, kdo bo to bral. Pravijo, da na tisti zadnji klopci ali postelji, človek iskreno pogleda vase in se vpraša, če je naredil dovolj na tej poti, da si lahko prizna, da je živel polno življenje. Kaj je dovolj in kaj je pomembno je ena najbolj subjektivnih stvari posameznikovega popotovanja. Gotovo pa vem, da mi nikoli ne bo žal za vse države, kjer sem spoznal nekaj novega, skušal razumeti centimeter življenja več in prebral kakšno modrost, ki jo lahko dam v žep, da je jutri moj dan boljši, lepši in lažji. Zakaj pa potujete vi?

Kategorije:

Blog napisal/a Ajda Ster

4 komentarji

  • Adriana Zavrl says:

    Ker sem bila sama del te zgodbe potrjujem, da je vse zapisano čista resnica, resnica in nič drugega kot resnica.
    Vsak od nas pa si je svoje zgodbe zapisal v srce in spomin.
    Bilo je čudovito, na snidenje

  • Mimi Šegina says:

    Lep razmislek in zapis.

  • Ajda Ster says:

    Žiga piše tako doživeto, da nas kar prestavi v deželo, kajne.

  • Bojana Mišigoj says:

    Zelo lepo napisano. Ljudje božji ali kaj razmišljate
    zakaj nam se vse to godi sedaj po Sloveniji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.