Ducat Afriških zgodb

Piše: Žiga Vavpotič

 

1. Vem, da sem tu doma. Ne znam opisati zakaj. Vendar sem tu miren. Ta občutek bi rad, da prenesem v besedo. Ko opazujem in skušam razumeti sebe in svet, mi vedno bolj jasno postaja, da včasih beseda ni dovolj. Nima moči, da bi naše občutke vedno predala naprej, tistemu, ki bere. Moja Afrika, pravim pogosto. Čeprav sem videl že pol sveta, se zdi, da je moje srce najsrečnejše tu. In še to takrat, ko se počasi spušča sonce, veter pa me greje kot tisti fen, s katerim so mi kot otroku sušili lase. Ta občutek, občutek, da sem, v toplini nje, v užitku sedanjosti in varnih rokah prihodnosti. Ne rečejo ji kar tako Mama Afrika.

 

2. Gospod, naredili smo vse, kar smo lahko, hudo nam je, vendar imamo samo to, se mi opravičuje vedno prijazna gospa na recepciji, ko jo vprašam, če imajo kakšno zobno ščetko, kajti moja prtljaga je izgubljena. Hkrati pa sem moral tako hitro z letalom odleteti naprej, v čisto divjino, na najbolj odročno letališče, kjer nimajo niti vode, kaj šele trgovine. V roke mi da leseno zobno ščetko z majhno zobno pasto. Sreča zaigra v mojem srcu. Objel bi jo, če ne bi ta prokleta korona tako razdelila sveta. Umiti si zobe po več dneh, se mi zdi luksuz. Hkrati pa me Afrika vedno uči, da so lepe stvari res majhne, drobne. Hvala za leseno zobno ščetko, simbol ljubeče Afrike. Seveda naredijo vse in mi naslednji dan prinesejo ta veliko zobno pasto, tisto, komercialno, ki jo srečujemo v naših nakupovalnih središčih. Se jim smejim, kajti vedno se trudijo narediti vse, da bo sočlovek vesel in zadovoljen. Mar ne bi morala biti to obveza vseh nas, se vprašam. Deliti srečo in biti srečen. Ko bi le vsi zmogli. In da, Afrika je tudi tu tista izjemna učiteljica. Zobna ščetka pa gre na prav posebno polico spominov in opominov za življenje. Malo je treba, da postanemo radostni.

 

3. Žiga, delujete mi srečen človek, pravi managerka resorja, kjer tako nebeško skrbijo zame in moja starša, na tem našem popotovanju po Afriki. Se vam res zdim, jo vprašam. Kajti če kaj, sem se naučil, da se pod nasmehom lahko skriva toliko nekih stvari. Da, ste pristen človek, me pohvali. Znate jokati? Vprašanje, ki ga v razvitem svetu ne bi upali postaviti tako direktno. Znam, odgovorim kot iz topa. Veste, srečen sem, je pa res, da tu in tam dobim kakšno lekcijo, ki jo tako težko razumem. Ampak saj veste, to je življenje. Vzamem kot novo učenje, sprejmem izziv, zrastem in grem naprej. No, vidite. To je tako drugače kot pogosto naredijo belci, mi pravi. Veste, mi v Afriki razmišljamo, kako bomo šli čez reko šele takrat, ko do nje pridemo. Pri vas pa se mi pogosto zdi, da se s tem obremenjujete vnaprej. Vidite, Žiga, vi ste bolj naš človek, mi reče, kar vzamem za velik kompliment. Kje bom šel čez reko, se tudi sam res sprašujem šele takrat, ko pridem do vode.

 

4. Kakšno srečo imate, so rekli že na delti reke Okavango. Videti toliko živali v tako kratkem času, uspe le redkim. Celo geparda ste uspeli videti, kar je prava redkost. Nekaj podobnega se zgodi v Chobeju, ko srečamo levinjo. In ta nas pripelje do 5 mladih levov. Kakšna sreča, ponovno slišim. Je sreča slučajna, se vprašam, čisto potihem? Čeprav poznam odgovor. Ta vedno spremlja hrabre, kjerkoli se potepamo po tej naši Zemlji. Kajti verjeti, ampak to res srčno, prepričano, v bistvu že vedeti, da se bo zgodilo dobro in najboljše, je verjetno ena posebna lastnost, ki življenje dela lepo. Manifestacija še kako deluje, me prepričuje vesolje in mi kaže življenje. Ko česa ne zmorem razumeti pa mi postane jasno, da rabim le svoj čas. Priznam, včasih je mnogo lažje to napisati kot doživeti. Ampak spet me je Afrika naučila, da sta vesolje in sreča na moji strani. Pomižik tja gor!

 

5. Kaj je najbolj ključno, da na safariju doživite največ živali, mi postavi izziv naša vodička Chipo. Razmišljam, a na koncu pridem to relativno jasnega odgovora. Dobro moraš napeti oči in potem lažje zagledaš živali. Žiga, to ni slabo, ampak v življenju nimamo samo oči. Vsa čutila moramo uporabljati. Poglej, se ustavi. In poslušamo. Ptič se pogovarja in osvaja drugo ptico. Impale sporočajo nevarnost, ki prihaja iz severa. Vohaš, od kje piha veter? Od tam prihaja večerna pojedina nekega plenilca. Videti je v življenju pomembno, ampak ni dovolj, mi pomižikne. Kako prav ima, si zamislim. Kako v sodobnem, hitrem času pozabljamo na širino čutenj, ki jih imamo. Kako pogosto potlačimo stvari, nadanemo oklep in si ne pustimo, da bi preprosto bili, vse, kar smo. Konec koncev nas prav vse to dela posebne, izjemne, bogate in življenja polne. Čutiti videti, slišati okuse in otipati lepoto, to so tiste stvari, ki nas naredijo mojstre življenja.

 

6. Zdi se, da obstajajo na svetu še ceste, ki nikoli ne zavijejo. Ravnina, čista ravnina, od severa do juga, od vzhoda na zahod. Ravna daljica, spomin na osnovno šolo. Vozimo po njej, cesti, daljici, polni prahu, levo nič, desno nič, le mi, pesek in nebo. V daljavi vidimo prah, ki se počasi približuje. Mimobežniki prihajajo, se zdi, ko se spomnim tistih utrinkov iz Malte, ko sem med kapljami lovil ljudi, ki so se sprehajali mimo. Avto opočasni, pomaha, potrobi. Lep dan vam želim, se čuti iz njegove neverbalne govorice. Kako blizu smo si ljudje, ko se srečujemo na onostranstvu, tam, kjer ni ničesar in smo nič. Takrat postanemo človek človeku človek, takrat dvignemo roko v pozdrav in si želimo, da smo si blizu. V urbanih središčih, v dogajanju sveta pa pogosto ne začutimo niti tiste največje bližine, niti tega, ko nas nekdo spusti čisto blizu. Neznanci med najbližjimi, kaj ne, ti čudaški svet. Kako lepo je objeti nezananca na prašni poti tam, kjer ni nič. Tam, kjer je doma Namibija, država najbolj ravnih cest.

 

7. V svojem šotoru prižgem lanterno. Tišino grizlja nekaj meni neznanih zvokov, sredi ničesar v namibijski puščavi. Stopim na podest, današnjo mojo kopalnico. Luksuz pod svobodnim nebom. Kje si danes, gospa luna, še pred dnevi si nas osvetljevala, se sprašujem. Tokrat si odšla na obisk, na drug konec sveta. In ko pogledam gor, se mi utrne poleg misli tudi solza. Slišal sem, da znam najti v Namibiji še eno ljubezen – vse te zvezde na nebu. Ampak ko stojim, pod vročo vodo milega neba, ugotovim, da je to najbolj deviško občutje, ki ga sprejmem od kar grešim v tem svetu. Jih je tisoč ali milijon, zvezd na nebu? Kdo ste, kdo mi mižika, kdo sporoča, da se mi v življenju ni treba prav ničesar bati in da lahko svobodno in mirno stopam po poti, ki jo z vesoljem pleteva danes, za jutri. In se utrne, utrinek Kaj si zažleim? Pravijo, da želja ne smeš izdajati. Veste kaj, toliko prehojenega se zdi, da včasih vem, da je prav, da človek krši predpisano. Preprosto želim, da vesolje še naprej hodi od meni, v najlepšem in v najbolj globokem učenju. Kajti vse to dela to življenje prav posebno, izjemno, moje. Srčno in srečno. Včasih je težko razumeti, ampak na koncu tako ali tako šteje le to, da razumemo mi sami. Če ne sedaj, pa nekoč, pomižiknem gospe zvezdi, ko mi zmanjka tople vode. Pokrijem se z najbolj toplo odejo večera in si rečem, res imaš srečo. Saj si se naučil, ta spremlja hrabre, odvrne teta luna, ki ravno pokuka iz skalnatega gorovja puščave.

 

8. 4000 let nazaj, so komunicirali. Učili so jih, da naj pustijo geparda in leva in naj se spravijo raje na zebre. Nosorog kaže smer, kje je voda. Barve, klesanje, različne tehnike. Sporočanje. To ostaja še danes. Le kanale spreminjamo. Živimo hitreje? Polneje? To ostaja vprašanje. Bušmanske poslikave v Namibiji prevzamejo, kajti človek se ne spreminja. Ljubi, lovi, se boji, želi zmagovati in soustvarja. Lev z rokami. Afriški šaman. Kaj smo vzeli vse Afriki, se sprašujem. Vendar ta Afrika nam še vedno vztrajno daje. Posebno moč. Zemljo. Spravlja nas v steber našega biti. Nikjer na svetu ni moč zemlje tako močna. Hodim bos. Čutim mravljince v rokah. Od tu smo. Spoštljivo zrem umetnine. Žirafa prinaša dež, saj ima tako dolg vrat. Pred dnevi sem prebral, da je slednji kot erotični odnos med vesoljem in zemljo. Ta povezanost vsega (p)ostane izjemna, ko spoznamo, da je najbolj pomembna stvar, da smo povezani sami s seboj.

 

9. S kakšnim ponosom so našteli dneve v tednu. In hitro šteli do deset. Tam, pred Nimbami, v lokalni šoli, se je zbralo osem otrok. Od vrtca do petega razreda, bi rekel. S ponosom so peli in spraševali, od kje prihajamo. Šola in Afrika. Tu se zdi, da je to še pomembnejše kot drugje. Znati in obstati. Kako pomembno je, da imajo otroci možnost, da lahko sedejo za knjige, se naučijo brati in pisati. Moj oče vedno govori, več kot 70 odstotkov človekovega uspeha definira to, kje se rodi. Verjetno se ne moti veliko. So posamezniki, ki posegajo v zvezde od tam, kjer ne bi rekel, da bo prišel ime in priimek. In vendar, tudi pri teh, je bilo verjetno ključno, da je nekoč prav ta posameznik lahko šel v šolo. Tam se mariskaj zgodi. In tudi zato mi je hudo, ko v razvitem svetu opazujem, kako malo cenimo učiteljice in učitelje. Temelj prihodnosti so danes, ko učijo tisto, kar narod ima kot temelj za obstoj jutri – naše otroke, otroke tega sveta.

 

10. Srce mi igra ko vidim ob napajalniku v Etoshi nosoroga. Čakaj, prihaja še en. In še en. Trije! Na eni strani se človek veseli, da jih vidi, na drugi strani je prav človek kriv, da jih je tako malo. Paradoks sveta, se zdi. Zapiha tisti topel veter in sonce počasi zahaja, oblake pa barva od rumene, zlate, rdeče, oranžne, vijolične. Barve Afrike. Tisti občutek, ko mama Afrika za lahko noč objame vse nas, njene otroke. Poslovimo se, povečerjamo, potem pa vseeno izzovemo noč, kaj nosi ona tam ob koncu ograje. Sedem jih je, sedem nosorogov, še mamica z dojenčkom. Radost večera, veselje noči. Kaj več si človek lahko zaželi? Pogledam v nebo… Spet utrinek. Te zvesti spremljevalci tistih, ki upamo pogledati v nebo. In spet želje ne zadržim zase. Da bomo razumeli, kako pomembna je narava, na nasoroge, je moja želja tokrat. In potem ga zagledam. Njega. Tri zvezde, v ravni vrsti, ki jih težko vidim tam, kjer sem ponavadi doma. Orion. Čez tisoč let, ko naju več ne bo, bo spet prav tak večer, kot je nocoj, na modrem nebu daljen in svetal, spet, kot nocoj bo Orijon sijal. Ne veste, kako si želim, da bo tudi tisti mlad par videl sedem nosorogov čez tisoč let. Utrinek. In Orion. In razumel, kaj več, kot zmoremo razumeti mi. Afrika, objemaj nas in njih še dolgo.

 

11. In tik preden gremo, se je pojavila. Nova pošast. Nova mutacija. Kako smo spet skočili v Evropi. Zaprimo meje! Blokirajmo Afriko. Pristop, ki nam je tako domač. Postavljamo meje tistim, od katerih smo vzeli, kar smo želeli. Surovo, zgodovinsko. In zdaj? Pač, spet skrbimo za svojo lastno rit, kako vpliva to na okolje tu, to nas res ne briga. Mariskaj je prinesla korona. Predvsem pa spoznanje, kako kruti znamo biti ljudje. Učiti se moramo ljubezni, to je gotovo eno od spoznanj. In glede na vse zgodbe, je jasno, da Afrika ni skoparila s toplino, spoznanji in njeno ljubeznijo do nas. Nas, ki smo od tu doma. Na koncu bomo morali spoznati svoje korenine in razumeti, da smo nekoč bili vsi od tu, povezani mnogo bolj kot to razumemo danes. Afrika, ljuba moja, ponovno nisi razočarala ti. Nam pa kdaj oprosti, nekoč, morda, bomo razumeli. Hvala za tvoj objem in vso širino in globino življenja. Pridemo nazaj, ko bomo spet potrebovali ljubezen.

 

12. Priznam, včasih se ujamem, ko se jezim na njihovo učikovitost. Mar res ne znajo narediti dveh stvari hkrati. Afriški ljudje imajo svoj tempo, ugotavljam, vedno. A vedno imajo nek nasmeh. Čisto drugače kot, ko pokličem na konzularno pomoč v Sloveniji. Lepo je, da vodilni Evropske unije skrbi za varovanje Evrope, to, da pozablja v tistih afriških državah svoje ljudi, po principu, naj se znajdejo kot se znajo, pustimo. Konec koncev bo večina sosedov rekla – saj so si krivi sami, kaj pa izzivajo usodo. No, EU je pokazala, kako ne obstaja. Nemci ne spustijo ostalih držav EU niti v tranzit. Toliko o solidarnosti. In nasmehu. Namesto da bomo videli Expo v Dubaju, bomo odleteli v vojno Etiopijo. In potem naprej. V svetu. Po 3137 km, ki smo jih naredili v Namibiji. Državi, ki ima 11 primerov korone povprečno tedensko, nobenega novega virusa, pa smo jo v ‘’razvitem’’ svetu vrgli na črni seznam. Le kako, da to ne naredimo Belgiji, bi preveč politikov končalo v karanteni? Da, spoštovani, ukrepi, ampak z nekaj zdrave pameti. Tudi če gre počasneje, ugotoviš, da je tisti afriški nasmeh tisto, kar odtehta. Pri nas pa pravijo na zunanjem ministrstvu – pokličite v ponedeljek na notranje, morda vam bodo oni znali pomagati. Veste, lepo je bilo v Afriki. Toplo. Zunaj in notri. Moji rdeči mokasini so ostali tu. Nekaj ljubbezni je prav, da pustimo tudi mi za seboj, če smo jo že toliko prijeli. Popotniki sveta, odkrivamo tisto, kar je očem nevidno, pogosto umu skrito in kar ustvarja pravo bogastvo. Bogastvo v nas samih. Tega ne zapre in prepreči prav nobena karantena.