Orangutani v nacionalnem parku Tanjung Puting na Borneu

Borneo in življenje ob reki, z reko…

Indonezijski del Bornea se imenuje Kalimantan. Po površini je to največji od indonezijskih otokov, a ni v celoti indonezijski. Celotni Borneo si delijo Indonezija, Malezija in Brunej. Indonezijski Kalimantan prepredajo številne reke, ki vse po vrsti izvirajo v bornejskem višavju na sredini in severo-vzhodu otoka ter se izlivajo v morje na indonezijski obali. Te reke so pravzaprav ustvarile indonezijski Kalimantan in močno zaznamovale tamkajšnji način življenja, kulturo. Prebivalci Kalimantana so se že od davnih časov naprej navadili na življenje ob rekah z rekami. Ta zanimiv način življenja ostaja na Kalimantanu še danes. Seveda se gradijo nova, velika mesta, odmaknjena od rek, a mnoga mesta, vasi in naselja ostajajo ob rekah. Tudi Pangkalan Bun, izhodišče za obiske nacionalnega parka Tanjung Puting, leži ob eni od rek. Ko se mestu približujemo z avtobusom, zgleda kot vsako drugo tipično indonezijsko mesto. A ko se po mestu sprehodiva in prideva do reke, odkrijeva pravi Pangkalan Bun. Ljudje, ki žive v hišah tik ob reki, reko uporabljajo za vsakodnevno življenje. Vsaka hiška ima dostop do reke, svoj pomolček, kjer se ljudje umivajo, perejo perilo in posodo in seveda ima vsaka hiša zunaj nad reko tudi svoj wc. Tudi promenada je tukaj ob reki in prav tam je najbolj živahno. V Pangkalan Bun sva sicer prišla zaradi bližine nacionalnega parka Tanjung Puting. Ta čudovit park je med drugim tudi prebivališče bornejskih orangutanov. Veliko sva prebrala o parku in orangutanih in si zaželela bližnjega srečanja s temi neverjetnimi primati. Tako kot celoten Kalimantan je tudi nacionalni park Tanjung Puting prepreden z rekami. Torej je edini način za obisk parka po rekah, z ladjico. Še preden sva začela iskati človeka, ki bi naju zapeljal v park z ladjico, je on našel naju.

V nacionalni park z ladjico po imenu Mama II!

Kalimantan ne obiščejo mnogi turisti, zato sva v Pangkalan Bunu kar precej izstopala. Pravzaprav je bilo tako prav v vseh mestih tekom najinega potovanja po Kalimantanu. Zato naju je Ari v Pangkalan Bunu z lahkoto opazil in povprašal, če naju zanima nacionalni park Tanjung Puting. Seveda, saj zato sva tukaj. Takoj nama je povedal, da ima kar dve ladjici za obisk parka in da se obe imenujeta Mama. Da sta neizmerno udobni in da on nudi najboljšo možno storitev. Kaj pa drugega, si rečeva. A Ari je bil prijeten in zgovoren, zato smo se še pogodili za ceno in najina pustolovščina se je začela. Odpeljali smo se v pristanišče, kakšno uro vožnje iz Pangkalan Buna, tam najprej popili kavo pri Ariju doma, potem pa se vkrcali na Mamo II. Mama II je pravzaprav ladjica – hiška, lokalno imenovana klotok. Udobna je in ima vse, kar potrebuješ za obisk parka Tanjung Puting. Namreč, za obisk parka ni dovolj le en dan, pač pa minimalno dve noči, ki se ju prebije na ladjici. Na palubi, seveda, saj je zunaj tudi ponoči preko 20°C. Mama II nama je bila všeč na prvi pogled. Ari nama je predstavil kapitana, ki je vzel s sabo tudi svojo ženo in hčerko ter nama razkazal ladjico. Najina je bila celotna zgornja paluba, ladjica je imela tudi čisto pravi wc – školjko in mandi – indonezijski tuš. Imela sva tudi udobne stole in mizo. Kaj bi si človek sploh še želel? Odpluli smo. Že plovba do samega vhoda v nacionalni park nam je vzela dobri dve uri po široki reki, katere voda je bila rjavkasta in motna. Kmalu pa smo zapluli v pravo džunglo po črni džungelski reki s kristalno čisto vodo. To je to! Počutila sva se, kot da živiva najbolj pustolovski film in imela oči ves čas na pecljih, saj se je v okolici ves čas nekaj dogajalo. Ari in ekipa so bili neverjetni. V ravno pravem trenutku sva dobila kosilo, v naslednjem ocvrte banane in kavico. Torej čisti luksuz in pravi užitek. A najbolj sva čakala prvo srečanje z orangutani.

Oh, kako smo si podobni ali srečanje z orangutani

Naša prva postojanka v nacionalnem parku Tanjung Puting je bil kamp Leakey, 1971-tega leta ustanovljena organizacija za zaščito in pomoč tamkajšnjim ogroženim živalskim vrstam, kot so orangutani, nosate opice in giboni ter celoten ekosistem. Ker v kampu pomagajo tudi mnogim poškodovanim ali osirotelim živalim, je tam kar precej na pol divjih orangutanov, ki so se navadili človeške bližine in prihajajo v kamp ob urah hranjenja in se pogosto tam v bližini zadržujejo ves čas. Zato smo že na pomolu, ki je vodil v središče kampa, srečali prve orangutane. Ljudje si z orangutani delimo 97% DNA-ja in podobnost je očitna. Kretnje in izrazi na obrazih orangutanov so resnično izjemni. Sicer so orangutani precej samotarske živali in predvsem samci vedno živijo samotarsko življenje, samice pa se včasih povežejo, a le za kratek čas. Niso teritorialni in se precej premikajo, tako po tleh kot po drevesnih krošnjah, v iskanju hrane. Hranijo se s preko 400 vrstami hrane, med katerimi je največ listja in sadežev, pa tudi insekti, ptičja jajca, med in lubje se znajdejo na jedilniku orangutanov. Za mladičke skrbijo zgolj samice orangutanov, ki se parijo le s starejšimi samci, mladičke pa imajo ob sebi od 4 do 6 let. Divji orangutani v naravi žive 35 do 45 let, v ujetništvu dosežejo tudi starost do 60 let. Trenutno je na celotnem Borneu okrog 65 000 orangutanov, na indonezijskem otoku Sumatra pa še prbl. 6600. Bornejski in Sumatrijski orangutan sta tudi edini dve danes znani vrsti orangutanov. Obe vrsti sta izjemno ogroženi in strokovnjaki ocenjujejo, da je danes na svetu le še 14% populacije orangutanov, kot je je bilo na začetku 20. stoletja. Najbolj jih ogroža izguba življenjskega prostora. Prav zato so bili ustanovljena številna zavetišča in organizacije za zaščito teh človeku tako zelo podobnih živali. Neverjetno simpatični so in kar težko se jih je nagledati. Še posebej mladički pritegnejo zanimanje. Z Arijem se sprehajamo po kampu, srečujemo orangutane in opazujemo njihovo obnašanje. Je lahko še lepše? Ja, večer na ladjici ob nežni svetlobi nekje na samem sredi džungle in s slastno indonezijsko večerjo. Hvala, ekipa!

Še globlje v džunglo v iskanju divjih orangutanov

Divje orangutane je zelo težko srečati. In se je potrebno za to malce bolj potruditi. Zato sva prosila Arija, če naju lahko odpelje na daljši pohod v džunglo, da morda kje uzremo tudi divje orangutane. In smo šli. Džungla je v tem parku zelo prijazna do pohodnikov, saj je teren večinoma zelo raven. Le na korenine je potrebno paziti in morebitna nepredvidena srečanja. Hodili smo globoko v džunglo, ali pa smo se vrteli v krogu. Seveda nisva vedela in le zaupala Ariju. Divjih orangutanov ta dan nismo srečali. Smo pa srečali mnogo na pol divjih v bližini še enega od kampov. Konec koncev, divji ali na pol divji, orangutani so. Tako zelo zanimivi in srečanje z njimi je gotovo eno od tistih nepozabnih. Tekom našega obiska nacionalnega parka Tanjung Puting smo z Mamo II uzrli tudi nosate opice in gibone, kače in kuščarje. Preizkusila sva se tudi v ribolovu in ugotovila, da bi bilo preživetje v takšni naravi kar pošten izziv. Ladjica je postala najin začasni dom in spokojne plovbe sva se tako privadila, da je bilo slovo kar težko. Doživetje in pol bi lahko rekla oz. najboljše in najudobnejše doživetje prave džungle, bližnje srečanje z orangutani in ostalimi živalmi. To je to, sva si rekla. Zato sva prišla na Borneo!

Ajda