Na kaj pomisliš, ko slišiš za Namibijo?

Ko preberem ime Sossusvlei, mi ne pomeni kaj dosti. Opis v vodniku govori o sipinah in puščavi Namib. Ko pogledam lokacijo na zemljevidu, se mi zdi, da je Sossusvlei daleč stran od vseh ostalih znamenitosti. A v bistvu, kaj v Namibiji pa sploh ni daleč? To je dežela neskončnih cest in dolgih razdalj. Tako da dolge poti med kraji, ki jih je vredno obiskati, so del vsakdanjika med potovanjem. A v Sossusvlei gredo prav vsi. Tako se namreč govori. Takrat odprem stran s fotografijami. Zagledam tisto tipično namibijsko podobo. Živo rdečo sipino in modro nebo. Spodaj piše Sossusvlei. To je to! Seveda, zdaj pa vem, kaj je Sossusvlei. Zato pridemo v Namibijo. Da vidimo te lepe rdeče sipine, preveč modro nebo in za nameček še belo usahlo jezero s tistimi značilnimi drevesi brez listja na sredini. Seveda je seznam namibijskih lepot dolg in jih kar ne zmanjka. Ampak te rdeče sipine, te pa res nikoli ne manjkajo med najlepšimi podobami iz Namibije. Sossusvlei, prihajava!

Namibijsko vreme ali kako lahko v puščavi dežuje?

Po dobrih desetih dneh potovanja v Namibiji sva se vsak dan razveselila sonca. Tistega neizprosnega, afriškega. Imela sva občutek, da drugače skoraj ne more biti. V Twyfellfontainu so nama povedali, da že dve leti čakajo dež. Ob morju je prišla pričakovana sprememba z nekaj kapljicami dežja in sivimi oblaki, dobrodošlimi po vsej tisti svetlobi. Kmalu sva zavila nazaj v notranjost na obrobje puščave Namib. A nebo je ostalo sivo. O vročini in soncu ne duha ne sluha. Ko sva se mastila z najboljšo jabolčno pito v Namibiji nekje ob samotni cesti, je že tu in tam padla kakšna kapljica. Saj ne morem verjeti, pomislim. Dež v puščavi? Kaj pa tisto kičasto modro nebo iz fotografij? Kljub vsemu dobra volja ostane in z užitkom kampirava v bližini Sossusvlei-a v divji naravi. Oh pa to namibijsko kampiranje, je sploh lahko še boljše? Naslednje jutro naju zbudi rahel dež. In sivo nebo. Kaj pa zdaj? Počasi pozajtrkujeva in kapljice so vedno redkejše. Odpeljeva se v Sesriem, izhodišču za Sossusvlei in oblaki se začno trgati. Ko vstopiva v nacionalni park in se že voziva proti rdečim sipinam, sonček premaga oblake.

Kje je zdaj tisto drevo iz razglednic?

Rdečim sipinam se je nadvse težko upreti. Že na prvo splezava in nanizava fotografij v spominsko kartico fotoaparata. To je pa res lepo! Pa saj sploh še nisva tam, to je šele začetek. Najlepše je v Sossusvlei-u, do kamor je treba prevoziti še kar nekaj kilometrov urejene in zadnjih par kilometrov 4WD ceste! Juhu, to pa bo pustolovščina. Izkaže se za enostavno in kar naenkrat se znajdeva med celo skupino velikih, rdečih sipin. Kam pa zdaj? Iščeva tisto najlepšo podobo. Usahlo slano jezero bele barve in od sonca ožgano drevo brez listja na sredini, v ozadju seveda rdeča sipina! Levo ali desno? Mahneva jo na levo in izbereva pravo pot! Kmalu se pred nama prikaže točno tisto jezero iz razglednic s kar nekaj ožganimi drevesi. Kako je lepo! Dobro, da imava dovolj prostora za nove fotografije na spominskih karticah. Sonček tudi lepo sije in kar je najlepše, malo je ljudi. Seveda, veliko jih je obupalo zaradi jutranjega dežja in so zgodaj zapustili rdeči raj. Tako nas je le nekaj navdušencev in prostora za fotografiranje je neskončno. Splezava na eno sipino, potem še na eno in še na naslednjo… Z razlogom je Sossusvlei tako priljubljen. Prepriča tudi naju in dan se že pomika proti večeru, ko zapuščava rdečo puščavo.

Kampiranje v Namibiji tudi za najbolj skeptične

V Sesriemu naju je sredi namibijske ravnine pričakal kamp. V kampu najin lastni prostor z lastno kopalnico in terasico. S toliko prostora, kot si ga lahko vzameš. Skoraj neskončno. Kakšen luksuz! Lep zaključek že tako lepega dneva. Saj, pravzaprav je bil vsak dan v Namibiji tak. Pred odhodom sem pomislila, več kot dva tedna kampiranja? Uh… Potem pa se iz dneva v dan bolj veselila novih kampov. Prav vsi so lepo urejeni in tako udobni, da tudi če imaš možnost spanja v hotelu, skoraj raje izbereš kamp! Poleg tega se v šotorih sredi afriške divjine neverjetno dobro spi. Dobro in dolgo. In vsi tisti sončni vzhodi, zahodi. Nočni zvoki. Ja, romantike pri kampiranju v Namibiji res ne zmanjka. To je vsekakor dežela, kjer vsakdo vzljubi kampiranje. Spomini na namibijske dni pa se prikradejo v misli tudi med varnimi, domačimi zidovi.

Ajda

Facebooktwitterpinterestmail

Kategorije: ,

Blog napisal/a kreativntovarn

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.