Boš videla, zadnji del poti je naporen, terciarna cesta

Tako mi je govoril lokalni vodnik, ko sem šla prvič v Ifaty. Komaj sem ga čakala. Po desetih dneh potovanja preko Madagaskarja sem imela pred očmi samo še morje, sonce, kakšno palmo. Tak naj bi bil Ifaty. Prebrala sem vse mogoče o Ifatyu. Ni pisalo veliko. Pogledala sem nekaj slik. Ni jih bilo veliko. Povsod je pisalo, da je odmaknjeno, nerazvito. A lepo. Tisti dan, ko smo se končno spustili proti morju iz narodnega parka Isalo, je bil res lep. Tako kot skoraj vsak dan na Madagaskarju. Dan je bil dolg in veliko zanimivega je bilo na poti. Že po poldnevu smo prispeli v Toliaro, mesto na jugo-zahodu Madagaskarja. Znano kot vroče in ne preveč prijetno mesto. Tako kot veliko mest na Madagaskarju. Kljub temu mi je bila Toliara všeč. Prijetna tržnica s sadeži baobaba, dobro založene trgovinice s kvalitetnimi lokalnimi tekstilnimi izdelki, kar nekaj lokalov s hladno pijačo. Okrepčali smo se, nakupili nekaj sadja in že smo bili pripravljeni za zadnji kos vožnje v Ifaty. Čakalo nas je še 30 km terciarne ceste. Pa kakšna cesta je to? Dve uri se bomo vozili, pove vodnik. 30 km v dveh urah? Ja, točno tako je tudi bilo. Cesta je bila prav zares terciarna. Luknje, slab makadam, ponekod ogromno peska. Kapo dol vozniku, da je sploh prevozil to pot tako dobro, kot jo je. Jaz bi se gotovo ustavila in počakala na kakšen javni prevoz. Vožnja je sicer »lepa«. Ob morju, z lepimi razgledi, skozi preproste vasice. Tu in tam je bila kakšna tabla, ki je vodila h kakemu od hotelov. Nobenih velikih resortov, nobenih modernih naselij, daleč stran od ponorelega sveta.

Dobrodošli v Ifaty, tukaj je mirno

V Ifaty smo na mojem prvem potovanju po Madagaskarju prispeli proti večeru. Lastnica našega hotela, Francozinja, nas je takoj poslala na razgledno točko. Sončni zahod bo, hitro uživat. Joj, kako je bilo lepo. Tiste barve še danes nosim v spominu. Res, sončnih zahodov vidimo veliko, a prav vsak je nekaj posebnega. In nemogoče se jih je naveličati. Tako veličastni so. Lepa dobrodošlica. Zatem nam lastnica hotela pove, da je v Ifatyu mirno, da je življenje počasno, naj ne pričakujemo hitrih internetnih povezav, hitre postrežbe in da elektrike včasih zmanjka. Prav. Mi smo na počitnicah. Večerja je bila slastna, izvrstno pripravljena. Noč pa tako mirna, da smo slišali le morje. Levo in desno od hotela ni bilo veliko dogajanja. Čez nekaj sto metrov je bil še en majhen hotel in za njim še en. Vsi majhni in umirjeni. Nočno življenje izven hotelov je neobstoječe. Sobe so bile izjemno skromne, a funkcionalne in prijetne. Oddih z veliko začetnico! V pričakovanju jutra je prva noč hitro minila.

Je tukaj na voljo kakšna aktivnost oz. kam s časom, ko ga je preveč

Dnevi na potovanjih se navadno začno zgodaj. Tudi na Madagaskarju. Še pred sončnim vzhodom smo se odpeljali v nekakšen botanični vrt pol ure vožnje od našega hotela na Ifatyu. Sprehodili smo se mimo nenavadnih rastlin, za katere si ne bi niti predstavljala, da lahko obstajajo. Ravno za čas zajtrka smo se vrnili v hotel, se okrepčali in,… Kaj pa zdaj? Cel dan prosto ob morju! Zapodimo se na plažo. V Ifatyu je plaža zelo lepa, a hkrati zelo posebna. Ni tipična tropska in tudi morje ni tipično tropsko kot iz razglednic. Res pa daleč naokrog ne vidiš nikogar. Vau. Tu in tam pridejo naokrog lokalni otroci, ki se smejijo in opazujejo nas zanimive tujce. Tako da je bila plaža atraktivna kakšno uro. Odpravili smo se na plovbo z lokalnimi čolni, pirogami. Si privoščili skok v morje blizu koralnega grebena. Po vrnitvi nazaj uživali sveže pripravljeno morsko hrano, tako okusno, da smo nekateri naročili drugo porcijo. Popoldan smo šli peš v vasico. Obkrožili so nas otroci. Kaj pa zdaj? Najbolje, da zapojemo in zaplešemo, določim. Malo smo se pohecali in tako je nastala prava »veselica«. Otroci so bili takoj za hec in so plesali ter peli skupaj z nami. Smejali so se nam in mi njim. V vasi smo odkrili majhno trgovinico in pokupili kar nekaj zaloge. Pogledam na uro in ja, čas je za vrnitev in še en čudovit sončni zahod. Namesto palminih silhuet so nam služili baobabi. Barve so se prelivale v eno samo nezemeljsko sliko. Je res dan že minil? Tako dolg se mi je zdel zjutraj, zdaj pa je že večer, sem pomislila in jutri gremo naprej.

Občutek »na koncu sveta« je zmagovalen

To si občasno vsi želimo. Ne vedno, priznam. Pogosto mi ustrezajo razviti kraji. Udobni kraji. Kraji, kjer so mi stvari poznane. Kjer dobim dobro kavico na meni znan način priprave. Kjer je širok izbor hrane. Kjer je živahno in je ogromno ponudbe, takšne in drugačne. A občasno tako zelo paše Ifaty. Biti daleč stran od ponorelega sveta. Ko je nebo polno zvezd in ne slišiš nobenega prometa, glasne glasbe. Ko sta ob vsakem obroku na voljo po dve različni jedi, odvisno od možnosti. Ko ni možnosti zapravljanja. Ko je plaža skoraj prazna in se ribiči prav zares ukvarjajo z ribolovom in ne prodajo spominkov. Ko je dovolj samo preprost ležalnik na terasici hotelske sobe in ne potrebuješ interneta, pač pa samo sogovornika ali zgolj sebe in svoje misli. Ja, takšen Ifaty bi se prav zares večkrat prilegel. A kaj, ko je tako daleč. Ampak prav, naj ostane tak kot je. Še vedno ga bomo z veseljem obiskali in ga takrat znali še bolj ceniti!

Kategorije: ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.