Nikoli si ne bi predstavljala, da bom kdaj skočila z vrvjo iz kakšnega mosta, še posebej ne v Afriki. Vedno sem se rahlo bala višine. Torej, na višini mi je bilo malce neprijetno. Le kdo bi me lahko prepričal, da skočim iz nekega visokega mosta? In prišlo je potovanje v Tanzanijo. Na začetku si nikakor nisva mislila, da bova prišla celo do Viktorijinih slapov. Potem pa naju je pot iz Dar Es Salaama kar sama vodila tja na jug. Če sva že do Malawija prišla, pa pojdiva še v Zambijo. Saj do Viktorijinih slapov je le še nekaj dolgih nočnih voženj z avtobusi.

Viktorijini slapovi in rafting, nepozabno

Prišla sva torej do Livingstona, izhodišča za ogled izjemnih Viktorijinih slapov. Vse tiste nočne vožnje so bile poplačane. Slapovi so neopisljivo mogočni. Da bi bila izkušnja še bolj nepozabna, sva se odločila za rafting po Zambeziju. To je bil pravzaprav eden Matejevih ciljev tega potovanja, moj niti ne. A ko sem videla mogočno reko in prebrala vse o tem, da to je pa nujno treba doživeti, sem bila seveda za. Prvih nekaj brzic je bilo kar strašljivih. Potem je postajalo vse bolj umirjeno. Pol dneva smo bili na čolnu. Super, nepozabno. Izjemna okolica, čudovita reka, neopisljivo.

Nadaljevanje v Bocvano

Če sva že tako blizu Bocvane, pa pojdiva malo pogledat, kako se imajo tam. Zakaj pa ne? Res je bilo blizu. Le prečkanje reke, dve krajši vožnji s kombiji in bila sva praktično na vratih narodnega parka Chobe. Dobra odločitev. Park je čudovit. Videli smo res veliko živali in uživali v spektakularni pokrajini. Zatem vrnitev v Zambijo. Celo pot sva preračunavala, kaj vse še lahko vidiva v času, ki ga imava na voljo do povratka domov. In še nekaj. Preračunavala sva, kako si lahko privoščiva še skok z bungeejem. Opazovala sva namreč mnoge, ki so navdušeno skakali z mosta tja dol proti reki in bilo je mikavno.

Zadnji denar za bungee skok

Nikakor nisem bila prepričana, da je to to. Poleg tega najine bančne kartice v Zambiji niso delale (v Tanzaniji ja) in imela sva omejeno zalogo ameriških dolarjev. Imela sva pravzaprav dovolj denarja le za skok (za oba) in za eno nočno vožnjo do Lusake, prestolnice Zambije. Od tam bi morala nekako priti še do Tanzanije, kjer bi najine kartice lepo delovale (imela pa sva tudi še nekaj tanzanijskih šilingov). Prtljago sva pustila na avtobusni postaji in se zapeljala do Viktorijinih slapov. Sedela sva v pisarni, kjer se rezervira in plača skok z bungijem (ter druge aktivnosti), opazovala druge, ki so skakali in razmišljala. Ja, ne, ja, ne.

Ja!

Uf, takoj mi je bilo žal. Potem pa še bolj, ko sva skok plačala. In potem še malo bolj, ko sem stala na robu, dobro privezana na debelo elastično vrv. Gledala tja dol. Ojoj, kako naj jaz to naredim? Prosim fanta, ki me je privezoval, naj me kar porine, tako bo najlažje. Oh daj, saj vem, da zmoreš. Tako mi je rekel. In res sem. Poženem se v praznino. Najboljši občutek v življenju. Strah izgine, prostor postane drugačen, tistih nekaj sekund se počutim kot v raju. In potem me zagrabi elastika. Gor in dol in gor in dol. Dokler se ne ustavim. Takrat začnem ceniti lepoto reke Zambezi. Počasi me povlečejo navzgor. Najboljša odločitev v življenju. Kaj pa denar? Ah, bova že nekako. Tisti trenutek mi je bilo vseeno. Skok je bil izjemen in to je bilo vse, kar je bilo pomembno.

Brez denarja v Tanzanijo

Z nočnim avtobusom sva prispela v Lusako. Imela sva še nekaj drobiža za skromen zajtrk in krajšo vožnjo do postojanke tovornjakov, kjer naj bi se dalo štopati. Najin štop naj bi naju peljal do Tanzanije, kar ni bilo malo. Zato sva upala na dostojen tovornjak, katerega vozniku bi tudi nekaj plačala. Drugače naju prav gotovo nihče ne bi peljal. Postojanka je bila bolj čudna od vseh najbolj čudnih lokacij, kjer sem bila v življenju. Ne znam opisati. Čudno. Ustavljala sva tovornjake in spraševala tiste, ki so tam že stali. Kar nekaj časa je slabo kazalo. Nazadnje sva se le pogodila z dvema tanzanijskima voznikoma za vožnjo do meje in plačilo. Dooolgo smo se vozili, a voznika sta bila prijetna, imela sva dovolj prostora in vse skupaj je bilo super. Ne bom pozabila jutra po noči, ki smo jo delno prespali nekje ob cesti, ker sta voznika tudi želela počiti in nas je zbudil petelin, ki sta ga imela nekje v tovornjaku.

Tudi v Tanzaniji ni šlo kot po maslu takoj na začetku. A to je že nova zgodba, za naslednjič.

Facebooktwittergoogle_pluspinterestmail

Kategorije: , ,

Blog napisal/a Matej Hudovernik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja