Pozdravljena Etiopija!

Stereotipi

Sedim na letalu in listam po vodniku, edini povezavi z deželo, kamor potujem. Tokrat nepripravljen in brez pravega znanja o deželi, se prepuščam nizu dogodkov. Etiopija je ime, shranjeno v marsikateri podzavesti. In na kaj pomislimo, ko ga slišimo? Afrika, tekači, divjina, neznano, vojne, lakota, trpljenje, Live Aid,… Tako nekako nam je predstavljena skozi medije, torej razen uspehov njenih tekačev nič pretirano pozitivnega. Nikoli si nisem znal predstavljati, kako izgleda Etiopija v resnici. Navdušil me je sošolec pri geografiji, ki je to deželo po kateri je potoval, opisal z besedami »tam se še kokoši vozijo na avtobusih«. Že takrat sem si rekel, to pa si želim enkrat videti v živo.

In zdaj sem na zadnjem letu proti prestolnici tega afriškega bisera. Brez pravih pričakovanj, kajti tudi od slavnega Live Aida je minilo že 25 let in prepričan sem, da je Etiopija od takrat naredila velik korak naprej. Komaj čakam na prvi stik in takrat še ne vem, da me tam čaka dežela, kamor se bom tolikokrat vračal in ki bo za vedno ostala del mene. Kajti prišel sem v deželo izjemno prijaznih ljudi, pisane kulture, prelepe narave, presenetljive zgodovine, odlične kave, samosvoje kulinarike,… V deželo, kjer imajo kar 13 mesecev sonca! Stereotipi od prej so bledeli z vsakim korakom in prav tako se je v meni pisala nova, prava afriška zgodba!

Prvi stik – Addis Abeba

Pristanemo v prestolnici in veselim se nove dežele, kako dober občutek je to! Nasmešek kar raste in raste! V letališki zgradbi me preseneti urejenost in organiziranost, vse v nasprotju s predstavami o kaosu. Začuden se hitro znajdem pred izhodnimi vrati, saj vse formalnosti opravim zelo hitro. Že sem zunaj na afriškem zraku, ki diši po pustolovščinah. Še vedno me čudi urejenost in kar malce pogrešam nadlegovanje taksistov in ostalih, ki ponujajo svoje storitve. Usedem se na prvi avtobus, ki pride mimo in prodajalec kart me prijazno vpraša, kam? V center, seveda! Tam se bom že znašel…

Odpeljemo se in pred mojimi očmi se menjajo slike. Prašne ceste so polne ljudi in živali, različnih vozil, povsod so trgovinice in lokalčki, veliko cerkev in trgov, spomenikov… Povsod se nekaj dogaja! Kmalu smo v središču tega prbl. 4 – milijonskega mesta in tukaj je tudi moja postaja. Oprtam si nahrbtnik in pogledam okrog sebe, izvlečem vodnik in se poskušam orientirati. Kar naenkrat se okrog mene pojavi množica začudenih domačinov, urejenih in tistih v strganih oblačilih, najmlajših in starejših… Verjetno se sprašujejo, od kje sem se vzel, kot se jaz za njih. Takrat preizkusim tisti vedno uporaben recept. Široko se zasmejem. Deluje, smejijo se tudi oni! In v moji glavi odzvanjajo besede: »dobrodošel v Etiopiji!«.

Addis Abeba je moderna prestolnica vse od leta 1887. Takrat je namreč žena tedanjega cesarja Menelika II, Taitu Betul predlagala svojemu možu, naj prestavi prestolnico cesarstva prav sem zaradi ugodnejših podnebnih razmer in večjih zalog vode. Prav tako pa mesto leži tudi na križišču starodavnih trgovskih poti in tukaj so bile nekoč toplice ob vročem izviru. Okrog toplic je rastlo na tisoče rož, mimoz. Zato je Taitu Betul mestu dala ime Addis Abeba, kar pomeni “novi cvet”. Od takrat je hitro zrastlo in postalo pravo srce države, kar je še danes.

Utrip mesta začutiš najbolje, ko se po njem sprehajaš in spontano izgubljaš. Za vsakim ovinkom čaka presenečenje in polno radovednih pogledov. Mesto je polno nasprotij, od ultra modernih zgradb in hotelov svetovno znanih verig do najbolj preprostih leseno – blatnih hišk na razdalji 100m. Veliko je cerkva, tako katoliških kot pravoslavnih, sem in tja prebada nebo tudi minaret kakšne mošeje. Ne manjka majhnih prodajalnic z vso mogočo ponudbo in stojnic z raznovrstno hrano. Takrat začutim lakoto in pomislim, da je ravno pravi čas za kosilo in s tem tudi prvo okušanje etiopskih poslastic, še en stik z novo deželo! Zato zavijem v eno od restavracij in tukaj je, tista slavna injera, o kateri sem do sedaj samo bral in sanjal!

Injera in… skodelica kave

Pravijo, da prve injere ne pozabiš nikoli. Res je tako. Ta narodna jed je osnova za prav vse etiopske jedi. Težko jo je opisati, kajti precej je odvisno od izkušnje. Injera je nekakšna ogromna palačinka s samosvojim okusom od svetlo do temno rjave barve, pripravljena iz moke etiopske endemične žitarice z imenom tef. Postrežena je na velikem pladnju skupaj z različnimi omakicami, katere postrežejo kar na injeri. Omakice so lahko mesne, zelenjavne, iz stročnic… Lahko se zgodi, da dobiš namesto omakice tudi špagete ali že prej namočeno injero. Kaj pa zdaj, ko imaš pred sabo tak pladenj? Pribora ni nikjer na vidiku, k sebi pa vabi dobro viden umivalnik in nekaj mi pravi, da bi si bilo dobro umiti roke ter se zadeve lotiti kot domačini pri sosednjih mizah. Potem pa, odtrgaš košček in poskušaš zajeti del ene od omakic ter neseš v usta. Pri tem velja, da je vljudno uporabljati le desno roko. Leva roka je namreč namenjena le za umivanje. Sicer domačini radi jedo skupaj iz enega velikega pladnja, saj se jim zdi potratno uporabljati več različnih krožnikov… Spoštovanje pa drug drugemu domačini najraje izkažejo tako, da zajamejo kos injere z omako in si ga dajo v usta. To ponovijo vsaj trikrat.

Kot nalašč je zraven restavracije z injero prava pravcata kavarna. Še eno presenečenje! Imajo tudi italijanski kavomat in ponujajo vse od espresso do kapučina in zanimive mešanice čaja s kavo. Le kaj počnejo kavomati v Etiopiji? Tik pred drugo svetovno vojno so namreč Italijani za kratek čas zavzeli Etiopijo zaradi želje po novem ozemlju in pustili še danes viden pečat. A zgodba o etiopski kavi sega še precej dlje nazaj v čas. V čas, ko je v današnji etiopski pokrajini Kaffa živel pastirček po imenu Kaldi s svojimi kozicami. Neke noči jih je opazoval, kako so živahne in odkril da žvečijo liste grmička, ki mu danes rečemo kava. Poskusil je tudi sam in odkril to žlahtno rastlino, ki še danes osvaja ves svet. Ta opojna rastlina je prišla kot nalašč za etiopske duhovnike, ki so vodili njihove posebne dolge svete maše, trajajoče tudi 24 ur ali več. Z njeno pomočjo so lahko ostali budni. S prihodom Arabcev pa je kavo spoznal ves svet.

Domačini v Etiopiji še danes zelo radi postrežejo kavo na tradicionalen način in s tem izkažejo spoštovanje do svojih gostov in do pijače same. Po obedu najprej na tla v prostoru potresejo sveže pokošeno travo, ki v prostor prinese svežino in pridih narave. Prižgejo tudi posebno kadilo. Kavo vedno kuha ženska na manjšem ognjišču. Najprej v ponev z nekaj vode da kavina zrna in jih umije, zatem da ponev na ogenj in počasi začne kavo pražit. Vonj kave se začne raztezat naokrog skupaj z dimom. Prisotni gostje morajo z rokami nakazati, da vlečejo k sebi ta prelesten vonj in zraven govoriti, kako je čudovit. Praženje kave navadno traja med 15 in 20 minut, zatem pa dajo zrna v poseben možnar in jo zmeljejo. Zatem sveže mleto kavo skuhajo in jo postrežejo. Kot vljudno velja, da gost sprejme tri skodelice kave eno za drugo. Prva je najmočnejša, druga manj in tretja najmanj. A kljub temu je tretja najpomembnejša, kajti simbolično naj bi prinašala gostu blagoslov.

Tako kot za Kaldijeve ovčke, etiopske duhovnike in številne ljudi po svetu, je kava pravi blagoslov za vse popotnike po Etiopiji. Tista prava, močna in sladka, te ohranja budnega in pripravljenega za vse nove zgodbe, ki se še pišejo.

Matej Hudovernik